Le nekaj minut je bilo in koncalo se je nezmagoslavno z bolecim udarcem v glavo v popolnoma nespektakularni ograji. Vendar je bilo neznosno skelenje na moji lobanji le za nekaj dobro. Odvrnilo je mojo pozornost. In prekinilo nepotrebno zadrzevanje ob slovesu moje zveste spremljevalke ob nadnaravnih dogodkih.
Njej je tudi namenjen ta zapis. Kot opravicilo. Kot posvetilo. Kot spomin. In je hkrati kot kos, kamor lahko zmecem svoje misli.
Preklemansko tezko se poslavljam. Se tezje, ce vem, da je moja izbira, kdaj bo sla. Vsaj navidezna. Enkrat mora. Starost nacenja njeno telo.
Tako nasmejano pogleda, pomaha z repom, ko jo se poslednjic peljem k potoku in skozi gozd in je ubogljiva, kot se nikoli, kot da nekaj sluti.
Pol zivljenja je bila z mano. Leta odrascanja, najbolj intenzivnega razvoja. Kako se le ne bi tako izredno navezala nanjo?
Od razposanjenih spicastih zobkov in razposajenega igranja, ko sem ji bila komaj kos, do umirjenega zvestega spremljevalca.
In sedaj je konec. Le kdo bo zdaj hodil z mano na sprehod? Ne, ni mi do tega, da bi sla sama, rabim nekoga. Niti s predstavnikom svoje vrste nocem iti, nocem govoriti, hocem se zliti z naravo, jo vdihavati, se za trenutek potopiti v pravljico.
