the ultimate song of the day

It totally describes how I feel. Nismo mogla spati danes. Vstala sem malo čez peto. (Sicer sem se učila. pa to niti ni pomembno, ker ne spremeni nič pri tem občutku.) Bilo je magično. Brez pretiravanja. Mislim, da so ravno taki majhne stvari vredne več kot vse ostalo. Notranji mir, zadovoljstvo in nekakšen smisel. Ravno začelo se je daniti. Bilo je precej temno. Še v enem oknu je gorela luč, čez čas še v drugem. Sonce je vzhajalo. Mirno je bilo. Piko na i je dodala pesem. Paradise. Piko na piko na i pa, ko sem ugasnila pesem, čivkanje ptic.
Ne veste kakšno dobro lego imam. S svojega okna na dve strani vidim skozi okna v sobe študentskih domov. Nisem ravno kakšen voyaeur, da ne bo pomote. Ampak je kot nekakšno gledališče. Nekdo se sklanja skozi okno in kadi. Drugi se uči. Bolje rečeno, večina jih sedi za pisalno mizo in se vermutlich uči. Nekdo pije čaj. Nekdo telefonira. Nekdo se ravno preoblači in v okno kaže rit. Spet drugi kopira. Zdaj pozimi se padajo snežni plazovi iz streh. Videla sem že naravnost spektakularne. Eden je padel na palico, ki signalizira plazove in to je pošteno vrglo v zrak. Enkrat je padel zraven otrok, ki so se nato razbežali v vse strani.
Danes je moj zadnji dan v domu. V mojem ljubljenem becirku. Melanholija pa to. Sovražim se seliti, najraje bi bila skozi na enem mestu. Že vsako potovanje me čisto razstresira, kaj šele selitev. Aja, pa vem, da mi zdaj kdo ne verjame.
Kakorkoli, osmi ostaja moja prva ljubezen, in verjamem, da se enkrat vrnem. V lep penthouse, če se bo zgodil čudež, drugače pa v kakšno fletno garsonjero. V čim višjem nadstropju. In ko bom v pokoju, bom stalno škilila okolico, poslušala melanholične pesmi, čivkanje ptič in vsak dan vstala pravočasno, da ujamem sončni vzhod.

dagens sång

Super je. In v super jeziku.

In zakaj lepim sem pesmi? Ker se mi zdi, da drugače ne bi nihče prišel do drugih pesmi. In ker po radiu je več ali manj eno in isto. In zdi se mi, da si dobra muzika zasluži malo reklame :)
Če se mi bo dalo, priporočim še kakšno knjigo.

manifest obupanega wannabe-kuharja

Kuhanje sovražim iz dna srca. Včasih zažgem hrano, včasih roko in včasih malo manjka, da zažgem celo kuhinjo.
V vsakem primeru pa je hrana neužitna. (opomba: Upam,da mama tega ne bere, ker bom naslednjič dobila tri zamrzovalne torbe zrezkov za sabo. Ali pa bo kar sama  prišla sem in mi kuhala. Da ne bo pomote, zelo cenim to.) Kot danes, pred kratkim, ko sem jedla najbolj ogabne špagete z omako na svetu. In sedaj se sprašujem zakaj? Zakaj mi ne rata ena jed, ki bi bila vsaj približno dovolj ne-neokusna, da jo lahko pojem? Saj ne zahtevam preveč, ni treba da je okusna.
Poleg tega mi manjka idej. Nikoli ne vem, kaj naj skuham. Kaj sploh obstaja. Razen špagetov, lazanje, pice in čevapčičev.
Sprašujem se, zakaj ravno jaz ne znam kuhati. Saj, to zna vsak. Nepismeni. Ljudje, ki nikoli niso hodili v šolo. (Ja, vem da kuhanje nima veze s šolo.) Ni ti treba biti genij. Ali nevemkako spreten.
Po pravici povedano, vem, kaj je odgovor. Nimam niti malo motivacije za kuhanje, nobenega zanimanja. Po pravici povedano naravnost sovražim kuhanje. Celo pospravljanje premaga. Ne zanima me, kako lahko skuham hrano, da bo kar najbolj okusna, ampak samo to, kako to lahko opravim čim hitreje. In skoraj vse konča v mikrovalovki. Pica. Riba. In mere me nikoli ne zanimajo. Saj ne more biti tako slabo, si mislim. In vedno je.
Predlagam, da bi začeli ponujati brezplačne tečaje kuhanja, začenši s tem, kako ne zažgati kuhinje. Za popolne začetnike. Nekaj takega kot tečaji jezikov za analfabete. Mislim, da je tudi del pismenosti v tem, da znaš vsa opravila, vključno s kuhanjem.

(P.S.: Stanje obupa, kar se tiče kuhanja. Grem po kebab.)

anti

Ne manjka veliko, pa bom pravi antifeminist. Tako zelo mi grejo na živce razne feministične zahteve in teorije, ki so že prav sovražne do moških ali pa vsaj nesmiselne.
Spreminjanje jezika. Zakaj že? Zamenjava besede, ki vsaj spominja na "Mann" (moški, nem.), z besedico " Frau" (ženska, nem.) tudi če pomeni čisto nekaj drugega. Čakam, da bodo besedico "manchmal" (včasih) spremenili v "frauchmal". "Jederfrau" (ultrafeministična popačenka, o.a.) namesto "jederman". A vi to resno? Prvič, niti ne piše "Mann" ampak "man", kar je sopomenka za človeštvo, torej zajema moškega in žensko. Popade me, da bi odredila prisilno učenje jezika, in zgodovine jezika, vsakemu, ki zapiše to besedo. V samico. In ven, ko se naučiš jezika. In zdrave kmečke pameti. (In ja, če ste me v mislih že obtožili, da gojim radikalne ideje. Saj veste, da je to pretiravanje, karikiranje? Ta zadnja ideja.)
V Avstriji samo moški obvezno služijo vojaški rok (ali pač alternativno civilno služenje). Ženskam tega seveda ni treba. Pri sprejemnih na medicino, so ženske ocenjevali po drugačnih, manj strožjih kriterijih. (Tukaj moram sicer povedati, da so tudi nekatere ženske temu uprle, kar zelo podpiram! To je pravi boj za enakost!)
In lahko bi še naštevala. Tudi pri sprejemcih na razne tehnične višje šole, so pogosto ženske privilegirane. Ko se starši ločijo, ženska avtomatično dobi otroke.
Sprašujem se, kaj bi še rade?
Ah, majhna asociacija! Če smo že tako pravični, da moramo omenjati oba spola! Kaj pa srednji spol? Tudi tega bi potem morali omenjati? Mimogrede, oni so kvečjemu tisti, ki so depriveligirani. In ja, če se bodo oni kdaj uprli in zahtevali več pravic jih bom podprla.
Postalo je zelo moderno biti feminist. Posebej "kul" so tiste, ki mislijo, da je feminizem to, da se ne počešeš in vedno nosiš gojzarje in grde cunje (ne me narobe razumeti, nič nimam proti tem, lahko izgleda celo kul, ampak moti me, da je to "znak" feminizma). V bistvu me moti še bolj to, da pluvajo po ženskah, ki nosijo visoke pete in bognedaj! mini krilce. In so pač zrihtane. Navadna zavist pod krinko "feminizma", "enakopravnosti". (Zame bi bile visoke petke enako samomoru, in ob nakupovanju oblek doživim mešanico živčnega zloma in globoke depresije, pred kozmetično polico v drogeriji pa stojim in zbegano buljim v tisočineno kremo dokler končno ne pograbim napačne.) Sploh je zanimivo, kako rade ženske pljuvajo po lepših. Ali pa tiste, ki so bolj izzivalno oblečene, ali morda celo samo lepše obmetavajo s psovkami (in ja, nočem napisati točno dolečene psovke, enostavno mi ne gre od ust oz. rok). Moralizirajo, ko so v resnici zavistne.
Aja, in še skupino moram omeniti. Tiste, ki so izključno gospodinje. In morajo ubožice biti doma in skrbeti za 20-letne otroke in vrt in hoditi po kavicah in hotela sem napisati-vadijo na orbitreku, samo mislim, da bi bilo to že preveč napora. In menijo, da delajo več, kot najuspešnejši menedžerji in ali zdravniki ("sem vse menedžerka, ki koordinira celo gospodinjstvo, zdravnica, ko otrok zboli in ga filam z dragim cukrom, arhitektka, ko izbiram novo omaro za v dnevno sobo") AAaaaa! Kar zakričala bi, ko slišim kaj takega.")
Ne morem se odločiti, katera skupina je bolj škodljiva za družbo in zoprna? Morda kombinacija obeh?

Še en spodbuden zapis na to temo: http://blogblume.de/lasst-uns-ruhe-wir-wollen-leben-wie-wir-sind/
Pa še en:
http://allesevolution.wordpress.com/2012/08/02/feministinnen-frauen-sind-keine-sklaven-ihr-seid-keine-weltretter/

In skupina, ki je za pravičnejšo, nefeministično družbo : http://www.antifeminism-worldwide.org/?lang=

Da ne bo pomote, skupina ni proti ženskam, ampak proti feminizmu. Tako kot tudi jaz.

Stop feminism :) Please.