Dnevnik debelega 2.

Danes sem si spet obljubila, da se bom manj ba(j)sala. Za zdaj mi gre še kar dobro. Razmišljam, ali naj preprosto tako manj jem, ali naj si stvari organiziram. Mogoče zapisujem, kaj sem pojedla, in jem le priporočeno količino in kalorično vrednost za moj tip. Rekla bi, da zdaj to približno za še enkrat prekoračim. Vedno sem bila prepričana, da so bonboni precej nedolžni, zdaj vidim, kako redilni so. Precej naivno vem, a mislila sem, da so dokaj dobra alternativa čokoladi. Razmišljam o zamenjavi čokolade s sladoledom. Nočem začeti s prevelikimi koraki.
Naj delam po kakšnem konceptu, kot npr.weight watchers? Kjer si vedno šteješ kalorije. Ne vem če se mi da.
Mislim, da je najboljša varianta da se zamotim, da ne jem iz dolgčasa. In uvedba jutranje telovadbe. Potem pa bomo videli. Če po mesecu dni ne bo nobenega rezultata, je do poletne sezone še dovolj časa, da pridem tudi do plana Ž, če bo treba. Plan Ž je ta, da se sprijazniš, ker ti drugega ne preostane. Ampak mislim, da to ne bo potrebno.

Dnevnik debelega 1.1

Če na vse skupaj malo manj črno pogledam; mogoče ni tako slabo, da sem se spremenila v debeluha. Če se ne bi zredila, bi ohranila moje prehranjevalne navade, se še naprej basala s čokolado in pomfrijem (no, s pomfrijem se bom sicer še naprej, in s čokolado v bistvu tudi....) dokler ne bi imela zabasane žile in bi bila že čisto zamaščena, in ne bi mogla odpreti tudi zamaška, ker ne bi imela moči. Tako pa sem prisiljena jesti bolj zdravo. Oziroma vsaj malo manj. Potrudila se bom. In se bom ukvarjala s športom. Tudi, ko bom že imela popolno postavo (o tem seveda ni dvoma).
Morda mi je lahko zdaj v tolažbo, da mirne volje lahko zbijam šale o debeluhih, ker sem eden izmed njih in mi bodo manj zamerili. Čeprav, tudi to verjetno ne bo funkcioniralo, ker se oni verjetno ne bi strinjali, da sem debeluh :)

Dnevnik debelega 1

Morda se vam zdi smešno se norčevati iz ljudi, ki so debelejši. Meni se ne, ker to izkušam na lastni koži. Saj mi je že tako zelo hudo.

Odločila sem se, da pišem dnevnik. Dnevnik osebe, ki je debelejša, si to prizna in kako s tem vsakdanjik postaja težji. Z debelostjo se pričneš soočati z vrsto težav. Od tega, da ti obleke niso več prav, celo škornjev ne zbašeš več na noge, in kar naekrat se moraš odpovedati belim majicam in kratkim majicam.
Do tega, da te ljudje zbadajo, te opozarjajo, da ti visi trebuh čez hlače. In ogledala bi najraje prepovedal. Obupno je.
Prideš v začaran krog. Ne verjameš, da boš še kdaj lahko shujšal. Zaradi tega si obupan in ješ še več. Namesto, da bi bilo kilogramov manj, jih je le še več.
Vedno sem mislila, da so debeli sami krivi, ker so debeli, a niso. Navajena sem, da veliko jem; pol kile čokolade na dan, pica, obilen zajtrk, dvojno kosilo in hrana pozno v noč je zame stalna praksa. Do zdaj je še kar šlo, a vidim, da sem se začela starati in se mi kilogrami začenajo nabirati.
Priznam, da imam naravnosti ogabno postavo. Vsaj upam si priznati. Lahko se še tako trudim z oblačili pa ne, tega se ne da zakriti. Celo obraz je že bolj zatekel.
Lahko se trudim in trudim, a moj apetit je neznanski in če ne jem, lahko mislim le na hrano. Imam še to smolo, da ne maram zelenjave, sadje pa mi tudi ne diši kaj preveč. Zato pa mi bolj dišijo čokolada in zrezki.
Če vidim čokolado, se ne moram zadržati, moram jo pojesti.
Ne vem, kako to drugim uspeva. Pa ne mislim kakšnih diet, ampak z normalnim prehranjevanjem.

Drug problem je, da je zdrava hrana danes zelo draga. Jagode naprimer, bi mi zelo pasale, pa si jih žal težko privoščim, mislim, da sem jih zadnjič našla za 8 evrov na kilo. Pač, če si reven, boš pa še debel! Dvakratno kaznovan! Pljučna pečenka, ki je veliko boljša kot pa kakšno mleto meso, je trikrat dražja od mase za čevapčiče! In tako dalje!

Denarja za šport tudi nimam. Rada bi si kupila trenažer, pa je s 200 evri občutno predrag, jahanje je s 30 evri na uro tudi ne-privoščljivo.

Saj sedaj bom hodila na kvaziaerobiko in se trudim z jabolki in pomarančami. Ampak, to je tudi bolj muka. Ampak, za lepoto je treba potrpeti, ali kako že?


(ps.: če se sprašujete je odgovor ja, vem, da pretiravam)

Slovenjščina.

Nič hudega sluteč sem pogledala na manjši reklamni pano. In kmalu izbuljila oči. Slovnična napaka. Precej huda. "Kateri" namesto "ki". Saj me še ne bi toliko kap, če ne bi bila to reklama za srednjo šolo!! Srednjo ŠOLO!!! Na žalost sem pozabila, katera srednja šola je to bila.
Nočem si predstavljati, kakšno znanje učenci odnašajo s te šole. Slovensko očitno ne bodo znali tako dobro. Sicer, plakat sam po sebi še ni tako napačen. Veliko pove o šoli. In da je boljše, da otroci te šole od znotraj ne vidijo.
Saj, zato pa je stanje tako kot je. In ne, niso krivi anglizmi in sleng. Sleng pač pride in gre. In ja, jeziki se spreminja, vendar obstaja več oblik nastajanja novih oblik, besed, struktur. Take, ki izhajajo iz potrebe, inovativnosti in tiste, zaradi katerih peče glava- tiste iz neznanja.
Potem bodo šli ti otroci na faks. In bodo postali zdravniki, novinarji in nevemkajše. In bodo oh in sploh izobraženi. Ampak slovensko ne bodo znali. (Da ne govorim, da kaj drugega tudi ne. Kritično mišljenje je že pod psom.)
Nekako sem se že navadila na napake na jedilnih listih v (italjanskih) restavracijah.

Nebo ga domov. Nisem videl nebo. Videl sem nebo, katero je bilo rdeče.  Bruh.

Sam si kriv, ker se nisi preklal na pol!

Če hočeš delo, se moraš dandanes preklati na pol. Gre samo meni tako? In ne, to ne kakšno fensi delo, za vsak navaden nič, ki ga lahko opravlja vsak navaden nič zahtevajo nenormalne pogoje. In ja, plačilo je tudi  nenormalno. Nenormalno nizko namreč.
Moja frustracija je ravnokar dosegla vrh. Vse, kar hočem je delo za kakšnih 10 ur na teden. In tudi sem na tej točki, da bi delala karkoli.

Že leto dni pošiljam prijave. Za razna dela. Za čistilko. Niti enega odgovora. Za natakarico. Enkrat je bil odgovor. Nimam zadostnih kvalifikacij. Zataknilo se mi je v grlu. (Da ne govorim, da sem že delala kot natakarica.) Kot prodajalka. Ni bilo odgovora. Kot sprehajalka psov. Ljubim pse! A nič. Kot varuška. Sicer se zdaj ne prijavljam več, ker zahtevajo nemščino kot materni jezik, pedagoško izobrazbo, izkušnje s približno isto starimi otroki, znanje francoščine, licenco za varuško. Plačilo je tu sploh ponavadi smešno nizko. Kot prevajalka. Še moliti sem začela, da bi dobila to službo. No, vsaj na razgovor so me povabili. Varnostnica v muzeju. Ni odgovora. Na ostale se ne prijavljam, ker so za pogoji že klicaji in opozorila, naj se nikar ne prijavljati, če nimaš določenega pogoja. Ki ga nimam.
Kaj naj sedaj? Nimam popolnega življenjepisa in tega se zavedam. A kaj naj? Zdi se mi, da je vse bolj zahtevno. Če nisi pri 23 magister in pri 25 doktor kakšne tehnične smeri na dobri fakulteti, z znanjem jezikom, praksami in študiranju v vsaj 2 državah, si pač luzer, sam si kriv, da ne najdeš službe. Eventuelno, si lahko še ekonomist, seveda s karizmatično osebnostjo in stotinami praks. To gre tudi zelo dobro skozi. Bog ne daj, da si humanist.
Ne vem, že sedaj ni nič, kaj bo šele ko bom iskala pravo službo?
Saj nimam ne vem kakšnih zahtev, toliko, da ravno ne umrem od dolgčasa in lahko preživim od tega kar zaslužim. Dream on.

Tisti pravi rasizem

Pod rasizem ne razumem toliko kakšnih neprimernih opazk in pritoževanje nad tujci za stalno mizo v kakšni krčmi. Ne prizadane me, verjetno se s takimi ljudmi, tudi če bi govorili o čem drugem ne bi mogla pogovarjat.
Mimogrede, tisti, ki se pritožujejo, kako neizobraženi (najpoostejši očitek) so tujci in kriminalni, so povečini verjetno tudi sami taki. Le zakaj, so tujci, ki jih srečujem jaz (s tem, da sem tudi jaz tujec) vsi razgledani, izobraženi in pač bolj ali manj normalni? Verjemite, da sem videla že obupne Avstrijce, in ne verjamem, da so oni kaj manj kriminalni kot tujci na splošno.
In velikokrat ljudje pozabljajo, da pod tujce spadajo tudi Švedi, Angleži, Finci. Ampak seveda, ti so "dobri tujci". In veliko bolj kul kot Turki. Verjamem, da so ti pogosto bolj izobraženi, dobro zaslužijo in se bolj "kultivirano" (v narekovajih!) obnašajo. Ker so iz drugih kultur, ker niso iz območij, kjer vlada revščina in se vsak dan streljajo, kar tudi vpliva na ljudi.
Mene osebno ne moti, če kdo name glede zviška, ker sem tujec. To veliko pove o osebi.
Bolj kot to  me skrbi "institucionalni rasizem". Posebne kvote za "tujce" na univerzah. "Tujci" so tudi državljani EU, Oprostite, ampak zakaj že smo v EU? Mimogrede, državljani tretjih držav zarad teh kvot mnogo lažje pridejo na univerzo kot "EU-tujci" in še lažje pridejo do denarne pomoči. (opomba: Govorim o Avstriji.)
Banalno je, da se moram tako truditi, da le lahko zamenjam kvote, berem vsak drobni tisk in razbijam glavo, kaj naj naredim. Mogoče bi mogla po nasvet jurista? Moje možnosti se s 6% povečajo kar na 18%, če mi to uspe! ( S tem, da je razlika v resnici še večja, saj so v EU-kvoti, ljudje bolje pripravljeni)
.
Malo sem zašla, ampak to me moti! Zakaj še vedno ne morem voliti v Avstriji? Več vem o političnem dogajanju, kot pa veliko Avstrijcev. In to dogajanje vpliva tudi name (bolj kot na Avstrijce v tujini). (Zato pa lahko še vedno volim v Sloveniji, ampak je tu čisto preveč dolgočasno, saj so že celo večnost isti, in ne glede na rezultat že nekako pridejo do sedeža v parlamentu.) In ja, morda bodo kmalu pobirali tudi moje davke.

Strindberg v samščini!

Strindberg preveden v samščino (ok, niso povedal v katero, kar malo zamerim, površinskost pa to). Kmalu še v meänkieli! In še v romščino in yiddisch (ok, ne da se mi pogledat, kako se piše reče, je pač jezik, ki je izven mojega interesa, brez zamere).
Meni se zdi super :) Sicer majhen korak, morda bolj simboličen, ampak vsaka kaplja v morje je dobrodošla, ko gre za ogrožene jeziki.

do novice...

para-para-rara-ra

Zakaj je na senčni strani Alp tako visok odstotek ljudi, ki verjame v paraznanost? Pri narodu, ki se ima za naprednega. Japajade, my ass pa naprednost. Zelo nizek odstotek izobražencev. Paraznanost se potihoma vriva v univerzo. Homeopatija in podoben larifari uradno priznan. Študentje uživajo slab ugled (da, sposojena germanska struktura, ampak tako čisto paše, ker se ne držim za jezikovnega purista:))Ljudje na metroju berejo "bruh-cajtnge", medtem ko v Rusiji Dostojevskega in podobno. Včasih se mi zdi, da nekateri ljudje tukaj merijo umetnost, po principu bolj-grdo-bolj-brutalno-bolj-nesmiselno-bolj-nerazumljivo je boljše. Sem velikokrat doživela. In nisem noben priverženec popularne kulture (sem namreč prevelik estet). Ampak ni vse zanič. In ne, ni vsa alternativa dobra.
S tem pridemo do bistva tega zapisa. Paraznanost. Na podlagi intervjuja (Online Standard, 1.Feb 13, Oesterreich ist ein Paradies fuer Parawissensschaften) (poguglajete GWUP, jaz se včlanila takoj ko zapišem tole :))

Prvi razlog je dokaj banalen. In zato se mi dlake še bolj postavljajo pokonci. .....
Hinzu kommt, dass in unserer Konsumgesellschaft einige Menschen mehr haben als sie brauchen. (Poleg tega imajo v naši potrošniški družbi  nekateri ljudje več kot potrebujejo.) Nekako si ne morem pomagati, da ne bi pomislila, na vse tiste, ki imajo zelo malo, premalo, za brezdomce, prosjake. Zakaj ne dajo njim? Ne, ne kupim, da so ti ljudje kljub temu dobri. Alergijo imam nanje. Da si nekaj privoščiš, ja. Dobro, je njihov denar. A vseeno me sprleti srh, ko vidim človeka, ki golta čudežne kroglice (p.s: naslednjič jih bom vprašala, če so že probali kroglce pregelk, baje da ustavijo staranje). In ne razumem. Medtem, ko se "goltalci cukrasti kroglic" pritožujejo nad invazivno medicino, velik delež hodi na liposukcije in ostale lepotne operacije. 

derStandard.at: Sind die Versäumnisse in der medizinischen Versorgung der Patienten für dieseen Trend verantwortlich? (So (nvm kako naj prevedem,prekleti slovar-zanemarjenje, izostanki,?) v medicinski oskrbi odgovorne za ta trend.)

Federspiel: Nein, aber wenn eine Therapie abgeschlossen ist und Patienten nur mehr zur Kontrolle kommen müssen, fallen einige in ein Loch, die so genannte therapeutische Lücke. Und in dieser Situtation suchen Menschen dann eine Begleitung. Es gibt durchaus Ärzte, die ihre Patienten sehr gut weiter betreuen. Leider hat die Psychologie aber bei uns nach wie vor einen negativen Touch und daher werden viel zu selten klinische Psychologen in der therapeutischen Lücke angesprochen.

(Ne, ampak, ko je terapija zaključena und pacienti prihajajo le še na kontrole, se ujamejo v praznino, t.i. terapevtsko praznino. V tej situaciji ljudje iščejo spremstvo. Vsekakor obstajajo zdravniki, ki pacienta še naprej dobro spremljajo. Žal ima pri nas psihologija še vedno negativen prizvok, zategadelj (ena iz mojih top besed, moram jo uporabiti!) se  ljudje v tej terapevtski praznini veliko preredko obrnejo na klinične psihologe.)

Hm. Vedno sem si razlagala, da je to verjetno najbolj krivo.

In torej,moji ljubi "napredneži", ki so tako zelo napredno izstopili iz cerkve (saj proti temu nimam nič. Ampak razlog je to, da je pač dolgočasno, ne kaj drugega..) in zdaj tolažbo iščejo pri raznih paraznanstvenih terapevtih in skupinah. Bravo za tako naprednost. Če se še tako trudim, tega res ne kupim za naprednost. : Gott wird durch das Wort Energie ersetzt, der Glaube durch den Ego-Trip. (Bog je zanenjan z besedo energijo, vera z ego-trip.) Potem mi je pa že veliko ljubša vera. Tu gre še vedno za ljubezen do sočloveka, za skupnost. Pri paraznanost za egoizem, posameznika. Če že moram izbirati. In ima vsaj tradicijo. Manjše zlo, pač. 

 .....Gefahr ist die Lehrerausbildung, hier wird zu wenig darauf geachtet, wissenschaftliches, kritisches Denken zu verbreiten. Und das setzt sich dann bei den Schülern fort. 

Da, opažam pogosto. Ne vem, mislim, da je v Sloveniji boljše glede pedagoške smeri. Ampak v Avstriji je predmet pri pedagoškem študiju bolj postranskega pomena, približno nekaj. Ekstremno manj, kot pri ostalih študentih. In tudi opažam jih veliko še malo ne obvlada predmeta, ki ga bodo kmalu učili. Kritično mišljenje-nak.

Kakorkoli, jaz sem poskusila subtilno sprožiti malo več kritičnega mišljenja pri neki osebi. Seveda ni uspelo, nekako me kar straši. Ne morem se pogovarjati s tako osebo. Ker nimam kaj. In na tak nivo se ne morem spuščati.....