Bruh. In o tem, kaj precenjeno in kaj podcenjeno.

Bruh. Pa ne zaradi slabosti, čeprav mi je slabo, najverjetneje zaradi overdosea salame. Ja, vem, zelo banalno. V glavnem, ugotavljam koliko časa potrebujem, da dosežem svoj cilj.
Dvajset let. Za bruhat. Nujno moram prestruktirati mišljenje. V smislu pot je cilj. Drži. A vseeno bi bila rada čimprej na cilju.
In ja, zame je sanjski. Večini ljudi je to nočna mora.
Na splošno tako ali tako mislim, da je cilj precenjen. Ali cilji, množina. Važna je pot. In vsak ima svojo pot. Jaz osebno mislim, da je smisel življenja, da se čimveč naučimo, doživimo čimveč spoznanj, razumemo svet, dokaj klišejsko uživamo (aka carpe diem) in mirne volje na koncu naše poti zapremo oči. Seveda, niti malo še nisem tako daleč in ravnokar trkam na les.
Po pravici povedano, mi cilji, ki nam jih narekuje družba ne pomenijo veliko. No, do neke mere so pomembi. Vendar mi je npr. vseeno ali vozim cliota ali audija. (Ok, lažem, hočem namreč golfa ali šminkerskega terenca-ne vem, kako se reče temu.) Vseeno mi je ali ima moje stanovanje 2 ali 10 sob. In to, da je treba dobiti otroka do tridestih, je pri meni ravno obratno, torej kvečjemu po tridesetem, če bom precenila, da mi živci to dovoljujejo. In denarnica, seveda.
Aja, ugledna služba je pomembna.
In če sedaj pomislim, da nameravam po teh 20 letih, ko dosežem cilj, še potovati v odročne, zapostavljene dele in pomagati, se lahko pod nosom obrišem, za zgoraj naštete cilje. In še za katere druge. Ampak, mislim, da je to to.

V bistvu obstaja le ena stvar, ki jo najbolj cenim in rabim. In to je mir, tišina. Čas, ki ga imam le zase in me nihče ne moti. To je tisto, kar je danes podcenjeno, če mene vprašate.

Vedno znam vse zakomplicirati. Ampak verjemite, s tega se naučiš največ.

no_idea_for_the_title

Najprej bom prekopirala del članka, ki sem ga ravno prebrala. Saj že vsi vemo to resnico. Žalostno sicer. Ampak prikličimo si to v spomin.

"Yeah, whatever you try to build or create -- be it a poem, or a new skill, or a new relationship -- you will find yourself immediately surrounded by non-creators who trash it. Maybe not to your face, but they'll do it. Your drunk friends do not want you to get sober. Your fat friends do not want you to start a fitness regimen. Your jobless friends do not want to see you embark on a career."

(vir: http://www.cracked.com/blog/6-harsh-truths-that-will-make-you-better-person_p2/#ixzz2G4ABlURf avtor: D. Wong)

To se mi zdi ena bolj žalostnih stvari. In živceparajočih. In kaj bo potem, če bo tvoja soseda bolj suha. Ne, ne škodi ti nič. Kaj pa če bi to vzela kot inspiracijo? Ampak ne, saj, krivi so samo lepotni ideali, mediji propagirajo suhce. Sicer pa imajo vsake oči svojega malarja. In tako dalje. In na kavč in po čips. In ja. seveda, tiste suhice so čisto nezdrave, saj nič ne jejo in cele dneve preživijo v fitnesu (In to moram dodati, preden me kdo napade. Nimam nič proti debelim, in zavedam se da je včasih ali vsaj delno kriva dednost. Pač obstajajo razne postave, ampak to ni izgovor za čips+kavč+zganjanje foušarije. Gremo dalje, to je brezvezna zastranitev in razlaganje stvari, ki so vsakemu jasne.) Revice, kako se mučijo. In aja, vse manekenke so itak grde. Okaj, ne rečem, misice raznoraznih stvari sicer ponavadi so:) Ampak, te itak niso ista kategorija.
In če je kdo že zelo lep, je pa seveda totalno zabit. Slaba tolažba. Ker ni res. In s tem se ne boš ravno potolažil.
Sicer me to ne moti. Popolnoma nič. Daj, zavidaj, lenari. Ampak moti me, ko ti ljudje poskušajo škodovati ljudjem, ki so uspešnejši. That only makes you even bigger loser! Sam tko, u vednost.

In ker te dekleta ne marajo, ker so tako površinske in izbirajo same tipe s sixpacki in super postavco. Morda pa to kaže še na kaj več. Voljo, vztrajnost? Skrb za zdravje?
In tvoj trebuh morda govori pir, čips, kavć, lenoba?

In ja, vsak lahko najde izgovor. Kot tudi lahko razumemo vsakega zločinca. Nekje je že razlog za njegovo dejanje. Krivi so geni, vzgoja etc. 

Ja, kam pa to pelje?

Krnenje možganov

Žalostno, ampak res. Zdi se mi, da mi možgani precej krnijo. Odkar sem na faksu.
Saj ne rečem, da faks ni zahteven, nasprotno, a pač ni zelo zahteven. Ni prezahteven. In jaz rabim nekaj  prezahtevnega, da razmigam možgane.
Saj je super, za splošno razgledanost, in vem toliko stvari, ki jih drugače ne bi. Ne samo o jezikih. S tem je povezano še toliko stvari. In s tem, da znam nov, toliko drugačen jezik, nekako razumem, da obstaja "več logik". Jeziki ne funkcionirajo vsi po eni logiki. Nekako moraš pozabiti na logiko svojega jezika, se nekako vživeti vanj. Ne ne nujno za vse iskati razlage. Vsi tisti, ki sprašujejo "ja, zakaj pa je to tako", ko gre za učenje jezika, mi malce žrejo živce. Ljudje, to ni višja matematika! Jezik ima svoje.
Prebrala sem veliko filozofov. Spoznala politične aspekte. In tako dalje in tako dalje.
Ampak, nikoli se mi ni bilo treba preveč mučiti. Nikoli nisem prestopila meja svojih sposobnosti. Saj sem bila parkrat čisto prešvicana po pisanju spisa, a vseeno.
Veste, rada bi se kdaj sama dokopala do kakšnega spoznanja.
Morda leži razlog v tem, da sama ljubim matematiko. In žal izbrala predmet, ki me zelo zanima, a nimamo niti trohice matematike. Ništa! In ja, spoznavam, samo ljudi, ki ne marajo matematike. In imajo pri njej probleme. In kar je še huje- na to so ponosni in se s tem hvalijo! Halooo! Dlake se mi postavijo pokonci. In moje mnenje o tej osebi se v momentu spusti do središča zemlje. In ja, ta oseba, verjetni ni prav brihtna. In "razvita". Ne zaradi neznanja matematike, ampak zaradi hvaljenja s tem.
Pred nekaj časa sem bila na razgovoru na službo. In zaposlovalec, grozen naželejan in napihnjen tip je že po tako sumljivi predstavitvi in kvašenju bedarij, da naravnosti sovraži matematiko, da je izobrazba tako brezvezna... (On ima le osnovno šola, potem je nehal, ker ni zmogel matematike.) Instinkt je bil že dokaj glasen-teci! Ob prvi priložnosti sem se vljudno izgovorila in odšla. In vseeno bila vesela novih spoznanj. Namreč,  kako zelo je izobrazba pomembna, da ne končaš v takih službah, za katero sem bila na razgovoru.
Kakorkoli, pogrešam matematiko. Užitek po tem, ko rešiš račun ali izpelješ enačbo. In ja, ponosna sem, da mi je to kul!
Kot drugi, ko spečejo pecivo ali kaj podobnega. In zdaj sem hotela še nekaj reči, a mislim, da bi užalila preveč ljudi, in tudi nisem čisto prepričana o tem. Torej-samocenzura.
Razmišljam, kaj naj naredim, da razmigam možgane. Učenje novega jezika? Veste, pri tem ne razmigam pretirano možganov. Saj ne rečem, da ne vzame časa, ampak je pa bolj ali mala malica. Vsaj zame.

kar tako

Ta post, posvečam osebi, ki me je nedavno užalila in hkrati pohvalila. Zahvaljujem se ji tudi, ker sploh bere moj blog :D veste kaj, mislm, da bom kar vsakemu bralcu posvetila kakšen blog. Ker me pač veseli, da kdo bere. Upam le, da ne bo kdo tako navdušen nad mojim blogom, da mi bo udrl v računalnik in ukradel še ostale zapise (prosim, ne vzemite me preveč resno).
Torej teorija in praksa sta dva različna para čevljev. Imam izreden občutek za stil/modo. Oblačim se pa v nasprotju s tem grozno. Vidite? Večina ljudi me že takoj obtoži, da nimam pojma o oblačilih in moje nasvete kratko malo presliši. Sicer jih tudi ne dajem preveč, ker vem, da jih ne bo nihče  upošteval. Ker pač ne dajem takega vtisa. Prvič, se mi ne da nakupovati. Ne da se mi preveč razmišljati, kaj naj oblečem. Važno, da je kokrtok normalno. In to je to.
Drugič, imam zelo  jasno sliko, kaj mi je všeč. In tega ne najdem. In ponavadi nimam budžeta za to. Ja, vem, so tudi poceni trgovini z "lepimi" zadevami. Ampak to imajo potem itak vsi. In takoj nekaj pada stran. In ja, že na 100 metrov se opazi kje je bilo to kupljeno. In ja, tudi sama kupujem tam. Ko nakupujem. Tretjič, če se lepo oblečeš, se moraš temu primerno tudi urediti. Mejkap in lase. In tu nimam pojma. Ne vem, za kaj se kaj uporablja. In kako se kaj uporablja. Saj lahko bi se naučila, pa se mi ne da. In tako dalje.
In sploh, vseeno mi je, kako sem oblečena. Dokler izgleda normalno.
Povod je bil sicer nekaj drugega, in sicer napačna ocenitev mojega IQ-ja. Tja, se zgodi. Komu pa to pišena glavi? Lejte, jaz poznam veliko ljudi, ki na prvi pogled izgledajo sila pametni. In bedarije kvasijo tako, da se slišijo sila pametne.
In druge, ki potrebujejo reakcijski čas 5 minut, da kaj odgovorijo. Verjetno, ker razmislijo, kaj bodo rekli.


Ampak, veste trenutno nimam več navdiha. In bom blog zaključila.

Družba, quo vadis?

Lepo je kriviti kar povpreko. Zelo preprosto in enostvano. Lahko je nekoga označiti za pošast. Zelo udarno, senzacionlistično se sliši.
In ja, govorim o tistem streljanju v ameriški šoli, ki so ga polni vsi cajtngi. 
Poročanje je zelo enostransko, kar se krivca tiče. Pošast. Lejte, obsojam njegovo dejanje, zelo. In mislim, da je to pomembno, obsojati je treba dejanja ne oseb. Seveda, je to spet odvisno. Odvisno od tega, koliko zlih dejanj je oseba namenoma zagrešila itd. in okoliščin, ki so jo v to pognale. Ampak menim, da v tem primeru krivca ne smemo obsojati. In bodimo, večina ljudi bi v določenih okoliščinah, ko bi bili že razmeroma na tleh, dotoločeni, naredila kaj slabega. Tako je. Torej še enkrat, ne obsojajmo, dokler nam je še kokrtok z rožicami postlano. To je pač razmeroma lahko. Bodite veseli, dokler imate še kaj za izgubiti.
Kakor sem slišala je imel storilec avtizem. Namenoma ne pravim psihične motnje, ker je to pač le drugačnost, ki pač s preostalimi težko harmonira. (Preden me kdo napade, priznam, ne spoznam se, nisem psiholog ali kaj podobnega in ne spoznam se na avtizem itd. Ampak v tem zapisu gre za moralno stališče, torej bolj filozofska zadeušna).
Bil je izredno nadarjen, a iz družbe izredno izobčen. Ja, ni čudno, da se je zgodilo, kar se je zgodilo! Iz svoje nadarjenosti, mu tudi ni nič uspelo zgraditi. Morda po svoji krivdi, svoj delež pa (ni)so prispevali tisti, ki bi ga lahko podpirali, pa ga niso. V drugačnih okoliščinah bi iz njega postalo kaj drugega.
Kar hočem povedati je, da je kriva družba. Veste, če bi se ljudje dobro počutili, bi bilo zločinov manj. Ljudje zagrešijo zločin, ko jim gre slabo. Seveda, to je le en del zločincev. So tudi tisti, ki to naredijo iz pogoltnosti, ker pač lahko ali iz čiste zlobe. Vendar niso vsi taki.
Ampak, en občuten delež bi pa lahko komot zmanjšali.

Vsekakor sem mnenja, da ljudje preveč obsojamo in krivdo valimo na druge (zdaj govorim na splošno, ne več o tem specifičnem primeru). Sicer pa je ponavadi krivcev več.

Aja, a lahko popolnoma zastranim temo in pišem še o nečem? Znanec je prišel z dobrodelne odprave v Indiji. Super zanimivo! No, samo uganite, kaj so ga spraševali ljudje. Ne, niso ga spraševali, kakšne so bolnišnice tam, zdravstvo, ampak kako je bilo brez našega luksuza, kakšno je bilo stranišče itd.
In zadnjič sem imela priložnost videti 3D printer. In ja, ko sem z  navdušenjem razlagala o tem, me je nekdo prekinil s popolnoma nepomembnim vprašanjem. In na smrt dolgočasnim. Ej, ljudje božji!

In zakaj vsi tako radi govorijo o kuhanju? Kaj je tu tako posebnega? Pač, skuhaš, da ne umreš od lakote, a nekateri lahko o tem govorijo ure in ure. Zadnjič sem gledala neko oddajo, pa me je nekdo vprašal, če lahko prestavi ker je langweilig. Ok, daj. In je prestavil na kuharsko oddajo. A toj pa zej ful španend, a kva? Zadnjič, ko sem bila prisiljena kuhati, je bil rezultat, da ni bilo preveč zapečena le hrana, ampak tudi pol moje dlani.
In ja, moram zastraniti temo. Če ne prej, pa na koncu omeniti kaj neumestnega.

to_kr_ni__neki

Pliiiz dont biiii ..... lalalala. Ok, nima veze z zapisom. Ampak saj tudi zapis nima veze. Ne maram razmišljati o čem bom pisala. Pritisnem tipko in kar se napiše se napiše. Popravljanje strogo prepovedano.
Nekako ne maram pisati po pravilih.  Rdeča nit, pa to. Pa popolni stavki. (D naute misll d nznam :)) Ampak ponavadi pišem med odmorom za učenje. Ko moram upoštevati tisoč in eno pravilo. In ne, tudi če poskušam, kreativno učenje ne obstaja. Kakšen mit! Ok, mogoče je, če študiraš umetnost. Ali kakšen (se opravičujem vsem, ki se počutite prizadete in ste si ravnokar priznali, da je vaš predmet tak) šalabajzerski program (pač kreativno nakladanje pa to).
Ko smo ravno pri tem, ja kreativnost se mi zdi precenjena. No, morda ne, ampak zagotovo pa napačno razumljena. Lejte, vsak lahko nameče tisočineno "kreativno" idejo, ki nima zveze z realnostjo in ni uresničljiva. To je morda domišljija, ampak neuporabno. Razen če ste pravljičar. No, ne bom razlagala, kaj kreativnost je, ker je to samoumevno. Vsaj zame.
In če se že greste kreativnost, naj vas spomnim, najprej se je treba naučiti vseh pravil, da si lahko kreativen. Pika.
Tako velja tudi za uporabo jezika. In za risanje, kjer sem mimogrede še začetnik. Imam pa vsaj kul barvice in tri bloke. In si domišljam, da so moje risbe zakon. Saj, zame so. Dokler ne narišem senc, ki so več ali manj kilave. Ali zajebam z barvami. Bolje da samo rišem s svinčnikom.

Bedno.

Končno sem našla rešitev za moje podočnjake. "Svinčnikast puder" (ne spoznam se na te izraze), ki jih prekrije. Super, ane. Ne, ni super! Ker je moj žep preplitek. Kar me velikokrat zelo živcira. Končno lepi čevlji! Lepa kapa! Ja, super samo petkrat je predraga! In ta niti-ne puder je desetkrat predrag!
In še polno takih stvari.
Matr, se hitro učit, da si nekdaj le lahko privoščim te stvari. Samo takrat bodo podočnjaki verjetno že tako veliko, da bo puder še 10 dražjih. Da ne govorim o sredstvu za gubice.

Politka.

Politiki so vsega krivi. Pokvarjeni in skorumpirani. In vsi so isti.
Khm. Kaj nisi na nekaj pozabil? Kdo je te politike volil? Kdo si je vzel čas, da bi se pozanimal, o referendumih itd. na katera je šel? Nekdo je rekel, da je ta zakon slab/dober, bo že vedel, torej bom kar podpisal. Fino.
In vi ste pa nedolžni? Saj ne, da hočem braniti politike, so pač ljudje, kot vsi drugi, tudi vi. In ja, včasih kradejo, se pustijo podkupiti itd. Ampak, kaj pa mali zločini? Veste, koliko jih je? Izkoriščanje socialnega sistema. In še in še. Pred kratkim sem brala raziskavo, da s tem države (in s tem ljudje-davkoplačevalci) izguba več denarja kot z velikimi grešniki. Samo v vednost. In ja, če bi imeli priložnosti, bi večina teh malih grešnikov z veseljem zagrešila kakšen večji greh.
In ja, politiki so populistični. Le zakaj? Ker jim to prinese glasove. Če bi ljudje nehali padati na te fore, se jim to ne bi izplačalo.
In alternativ ni? So. Vedno so. Ampak dokler bojo ljudje na kraj Haiderjeve smrti skupaj z otroci nosili rožice in neki napihnjeni egi, imeli čudne ideje, hja, slabo kaže.... Obstajajo tudi zmernejše stranke. Govorim za seveda za Avstrijo, v Sloveniji situacije ne poznam. Razen, da so bile demonstracije. In ja, na živce mi gre, če me kdo vpraša za mnenje o tem. Nimam ga, pač, ker sem bila zadnje čase tam le na počitnicah, in v Gorenjskem glasu in eventuelno Delu rešim le križanko.
Vsak lahko naredi kaj, in samo pritoževanje ne bo prineslo nič. In karkoli že počnete-ne pozabite na kulturo.