Ljubezen.

Hja, ljubezen je čudna stvar. Nelogična. Vse smo pripravljen storiti zanjo. Tudi, če nimamo nič od tega.

Tudi jaz bi za svojo ljubezen storila vse. Za mojo ljubezen do 8. Bezirka namreč. Moja soba v 8. je bolj ali manj katastrofa. 9 kvadratnih metrov s kopalnico vred. Pohištvo se bolj in manj podira in imam grde oranžne zavese, ki se jih niti ne da premakniti z okna. Glasno je, in večkrat spim s čepki v ušesih.
Ampak, preseliti se? Tja, trenutno je situacija taka, da nimam denarja, da bi si privoščila, kaj boljšega v 8., ali vsaj na meji iz 7. v 8. Bezirk.
In lepša soba na koncu sveta in grdi okolici (ps: to je vse izven 8., dela 7., 9. in 2.). Ni šanse!
Ne morem se odpovedati temu, da grem lahko povsod peš in le redko vstopiti v hrupne, grde podzemne, polne ubijalskih pogledov. Hočem pasti oči na izložbah butikov in cediti sline ob pogledu na predrzno drage slaščičarne, na poti na faks. Ljubim lepe stavbe. Vsak dan v decembru se hočem sprehoditi do božičnih trgov. In nočem hoditi sto let do naslednjega bara ali restavracije. In ja, hočem vsako trgovino za vogalom. Ker nekje imajo kavo, ki jo pijem, drugje moje najljubše pecivo.
Ljudje na cesti izgledajo precej normalni. Kar je relativno, ampak priznam, da rada opazujem in ocenjujem, kako so zrihtani drugi ljudje in morda sama dobim kakšno idejo.
Ponoči se nočem voziti s podzemnimi, temveč hoditi peš, v mirnosti noči in uživati v lepi nočno razsvetljeni arhitekturi.
Živela sem tudi že kje drugje. In priznati moram, da ne poznam okolice niti v krogu 50 metrov, ker je bilo tako grdo, da sem se samo hitro podvizala do ubahna. In se zadrževala drugje. Bruh. In ja, ponoči me je bilo strah, ko je kakšna banda metala petarde ali kaj podobnega. In sivi bloki. Bruh.

Trenutno si razbijam glavo. Veliko cenejše in lepše stanovanje v enim izmed "bruh becirkov" ali draga "luknja" v osmem?

mendicantes mendiculus

Že spet stojim tukaj pred trgovino, kot zadnjih 20 let, ko sem prišel kot gastarbejter, začel sem sicer delati kot gradbeni delavec, a zaradi poškodbe hrbtenice sem moral odnehati, potem sem iskal kaj drugega, a je bilo težko, le z osnovno šolo, in z manj kot osnovnim znanjem nemščine, a kaj 'čem, nisem nadarjen za jezike in moji sodelavci so bili vsi moji rojaki, začel sem prosjačiti in prodajati cajtng, ki ga pač prodajamo brezdomci, eno navadno sranje je vse skupaj, mislite, da kdo kupi ta cajtng, ne, seveda ne, sem pa tja mi kdo da teh 50 centov, to je pa tudi vse, zebe me, in dolgčas je, opazujem mimoidoče, kaj počnejo, kaj kupijo, ena deklica mi je podarila jabolko, a moram biti zdaj hvaležen, potem dobim še en jogurt, bom potem nekje na skrivaj nekje pojedel, ker nimam žlice in me je sram tako pacati, noge me že bolijo, star sem, ne morem toliko stati, pogrešam svojo družino, hčerke nisem videl, odkar je bila stara eno leto, zdaj jih ima 21 in noče slišati zame, ker ne morem pošiljati denarja, niti psa nimam, čisto sam sem, nekako preživim, nevemkako, živim v domišlijij, ker vem, da ne bo nikoli bolje, kako le? tako, ura je devet, grem, upam, da je moj običajni kotiček še prost, težko je najti miren kotiček v zaveterju in s streho....

cerebrum perterebro

Vrtanje. Prosim, ne prevrtaj mojih možganov. Ne manjka več veliko. Na živce mi gre. In tudi glasna glasba mi ne pomaga.
Le kdo je izumil te vrtalnike? Po mojemu so to najbolj grozen izum na svetu. Ne orodje, kvečjemu mučilno orodje.
In to že celo dopoldne! Pejte nekam. In včeraj tudi. A lahko nekdo to prepove?!
In ne, ta zapise ni imel niti najmamjše šanse, da bi bil povezan in imel smisel. Kako le?

top of the top

A ves, da sem si kupila novo maskaro, ravno v akciji je bila, trepalnice se zdaj sploh ne lepijo vec, razmisljala sem sicer kaksno sencilo bi najbolje pasalo zraven, modro ali zeleno, ne vem, morda bi si dala vtisniti kar permanentni mejkup, samo ne vem, kaj se zgodi, ce si potem vbrigas botoks, saj ves, morda se raztegne in imas potem trepalnico na sredi celam kaj pa vem, ej, a morda, ves, kje se da dobiti poceni manikuro, lahko je tudi na crno, saj ves, res je ze nujno, samo ne vem ce imam, ker s tipom gradiva hiso in jim moram sem pa tja prinesti malinovc, saj ves, kako je to naporno, ze tako delam za polovicni cas, le dva odmora za kavico na dan imam, no dobro, enega si vseeno privoscim, na cigarete sploh ne morem vec hodit, prav naporno je, v toplice grem le se enkrat na mesec, in zdaj sem se odlocila, da se bom malo bolj kulturno udejstvovala, vceraj sem bila celo v gledaliscu, takem na prostem, vaska amaterska gledaliska skupina je igrala Prevzetnost in pristranosti, no ja, saj enkrat gre, veckrat pa ne, grem raje v kino, kaksna komedija mi je bolj vsec, ne pa ta visoka umetnost, ki je sama sebi namen in jo nihce ne razumem, tako kot te galerije in muzeji in kaj jaz vem, sem zadnjic slisala, da je sla ena znanka za en dan na dunaj, le da bi si ogledala razstavo Klimta, mislim, a imajo ljudje cisto prevec casa in denarja, kaksne frik je to, ne vem kaj vidijo na tem, to bi se jaz znala narisat, samo ne bom, ker nimam casa za take bedarije, res, a ljudje nimajo boljsega za pocet, no ja se vseeno boljse kot ti znanstveni muzej ala tehnicni in naravoslovni muzej, a dej no, ne verjamem, da koga to zanima, itak nima zveze z realnim zivljenjem, oh ja, ura je sele tri, kaj naj pocnem do vecera, bom poklicala koga za na kavico ali pa bi lahko sla do frizerja, lahko bi sla v shopping.........


In ja, rada imam Jamesa Joycea.

Pes.

Splosna razgledanost je na psu. Vsaj tako opazam zadnje case. Morda sem le obkrozena z napacnimi ljudmi, ne vem. Vsekakor se mi je ze velikokrat zataknilo v grlu, ko me je nekdo sredi razlaganje prekinil z vprasanjem, na katerega odgovor je zame vec kot samoumeven.
"Kaj pa je organel?" je bilo prvo v vrsti vprasanj, ki me je vrglo po tleh? Kaaaaj? Biologija? Ne? Ok, na kratko sem odgovorila, ampak nadaljni pogovor se mi ni zdel vec smiseln. Kaj naj sploh govorim s tabo?
Naslednje vprasanje se ne bi bilo tako tragicno, ce ga ne bi postavil student ruscine v tretjem letniku. "Obstaja povezava med kulakom in GULAG-om?"
Ne, tako kot Ceh in meh nimata povezave, ceprav se razlikujeta samo v eni crki in se za piko na i se celo rimata.
Tretji ni vedel, kaj je to apartheid. Sicer se je ocitno sramoval svoje nevednosti in mi ni povedal, vendar sem ga zalotila, da je pojem pogooglal na internetu. Ok, vsaj zanima ga.

Kakorkoli, vse skupaj me sokira. Do sedaj sem imela vec vere v znanje ljudi.

Nekaj drugega. O kriticnem razmisljanje. Zanima me le, kaj se dogaja v clovekovih glavah, ko verjamejo v zelene marsovce. Ali zdravijo raka z razredcenimi gorskami rozami. Vodi dodajajo zdravilni potencial s kamni. Ne vem.

In se nasvet: ce se slucajno prepoznate v zgornjem opisu, se zavoljo mojega ljubega miru vsaj pretvarjajte, da ste razumeli. In ne omenjajte najnovejse teorije zarote ali senzacionalnega odkritja nove diete s kaksnimi kitajskimi gobami. (Lahko pa jih mirne volje pogoltnete skatlico ali dve.). In podobno.