mendicantes mendiculus

Že spet stojim tukaj pred trgovino, kot zadnjih 20 let, ko sem prišel kot gastarbejter, začel sem sicer delati kot gradbeni delavec, a zaradi poškodbe hrbtenice sem moral odnehati, potem sem iskal kaj drugega, a je bilo težko, le z osnovno šolo, in z manj kot osnovnim znanjem nemščine, a kaj 'čem, nisem nadarjen za jezike in moji sodelavci so bili vsi moji rojaki, začel sem prosjačiti in prodajati cajtng, ki ga pač prodajamo brezdomci, eno navadno sranje je vse skupaj, mislite, da kdo kupi ta cajtng, ne, seveda ne, sem pa tja mi kdo da teh 50 centov, to je pa tudi vse, zebe me, in dolgčas je, opazujem mimoidoče, kaj počnejo, kaj kupijo, ena deklica mi je podarila jabolko, a moram biti zdaj hvaležen, potem dobim še en jogurt, bom potem nekje na skrivaj nekje pojedel, ker nimam žlice in me je sram tako pacati, noge me že bolijo, star sem, ne morem toliko stati, pogrešam svojo družino, hčerke nisem videl, odkar je bila stara eno leto, zdaj jih ima 21 in noče slišati zame, ker ne morem pošiljati denarja, niti psa nimam, čisto sam sem, nekako preživim, nevemkako, živim v domišlijij, ker vem, da ne bo nikoli bolje, kako le? tako, ura je devet, grem, upam, da je moj običajni kotiček še prost, težko je najti miren kotiček v zaveterju in s streho....