Vlak

Govorjenje o prevoznih sredstvih me izredno dolgocasi. Na prvem mestu so motorji. Ne, tipi v leder-jaknah in na motorjih so mi vse prej kot hudi. Vseeno mi je, koliko konjskih moci ima motor-se vedno ostane motor, je neudoben. Bolj me zanima to, da ne mores poslusati muzike med voznjo, ali s pogovarjati s sopotnikom. In kaj ko je dez. Jok, brate odpade. Nikoli me ne spravite na motor.

Avtomobili. Ne razumem, kako je nek avto lahko lep. Kup pobarvane plocevine, pac. Ali kaj ti pomaga, ce gre 300 na uro, ce pa ponavadi itak vozis med 50 in 90? In res, vseeno mi je za vse audije, bmw-je in podobno. Ce ze moram izbrati najbolj kul avto bi izbrala ficota ali jugota. In ce bi si lahko privoscila, bi izbrala terenca.

O letalih ne bom, ker me rata strah, samo, da pomislim nanje. In niso nic manj dolgocasni.

Ampak eno prevozno sredstvo mi je zelo pri srcu. In se z veseljem pogovarjam o njem. Poslusam vas tudi, ce mi poveste, kaj o tehnichnih podatkih o lokomotivah in podobno. Toliko ur prezivetih na vlaku. Na toliko novih destinacij me je pripeljal. Toliko razlicnih vlakov. Od super udobnih, hitrih in modernih do pocasnih, s pokvarjenim gretjem pozimi in pokvarjeno klimo poleti. Od natrpanih do praznih. Od neskocno dolgocasnih voznjam, ki so se vlekle kot creva do nadvse zanimivih.

Spomnim se moje prve daljse od voznje na dopust, ko sem bila vsa evforicna in vozenj iz faksa domov, kjer sem iste poti ze navelicana. In rekordno dolge voznje na drug konec Evrope. Ure na zelezniskih postajah, ki jih zdaj ze poznam kot lastni zep. Neizogibljivi München, kjer se moras ustaviti na vsaki voznji proti severu. Postaja v Kranju, nocni vlak.

Belezke, kamor sem pisala vtise. Gledanje skozi okno. Premisljevanje. Vlak pomirja. Ustvarja in stopnjuje pricakovanja in veselje na nove jranj

fcd:up

Je oranzno, rumeno, zlato. V naslednjem trenutku crno, sivo, umazano, pacasto. Disi kot najboljsi parfum, rocno izdelan iz kaksnih roz. Kot iz mojega najljubsega filma. In v naslednjem trenutku je le se nagnusna packarija. Dezuje, in mlakuza je vedno vecja. Smrdi, da ne bi moglo bolj. Po napol razgnitih zivalskih truplih. Na katerih se nabirajo muhe, crvi in podobna golazen. Ki zgine, ze ko se cez pet minut vracas po isti poti. Na sreco.
A najhujse so razjede od znotraj. Ki se ne ozirajo na zunanje svet. Lahko je se bolj soncen, a znotraj vse gnije. Srce se trga, ostaja le se majhna nitka, ki ga drzi skupaj. Na sredi je noz. In vsake toliko se ustavi, kot da ima vsega dovolj. Bolecina se siri. V trebuh, grlo, prste na nogi. Mravljinci se. Pod nohti se vidi gnoj.
A potem si spet nadenes ocala. Zacutis veter v laseh. Noz v srcu se stopi, atome energije se spet vrnejo.