fcd:up

Je oranzno, rumeno, zlato. V naslednjem trenutku crno, sivo, umazano, pacasto. Disi kot najboljsi parfum, rocno izdelan iz kaksnih roz. Kot iz mojega najljubsega filma. In v naslednjem trenutku je le se nagnusna packarija. Dezuje, in mlakuza je vedno vecja. Smrdi, da ne bi moglo bolj. Po napol razgnitih zivalskih truplih. Na katerih se nabirajo muhe, crvi in podobna golazen. Ki zgine, ze ko se cez pet minut vracas po isti poti. Na sreco.
A najhujse so razjede od znotraj. Ki se ne ozirajo na zunanje svet. Lahko je se bolj soncen, a znotraj vse gnije. Srce se trga, ostaja le se majhna nitka, ki ga drzi skupaj. Na sredi je noz. In vsake toliko se ustavi, kot da ima vsega dovolj. Bolecina se siri. V trebuh, grlo, prste na nogi. Mravljinci se. Pod nohti se vidi gnoj.
A potem si spet nadenes ocala. Zacutis veter v laseh. Noz v srcu se stopi, atome energije se spet vrnejo.