Bruh. In o tem, kaj precenjeno in kaj podcenjeno.

Bruh. Pa ne zaradi slabosti, čeprav mi je slabo, najverjetneje zaradi overdosea salame. Ja, vem, zelo banalno. V glavnem, ugotavljam koliko časa potrebujem, da dosežem svoj cilj.
Dvajset let. Za bruhat. Nujno moram prestruktirati mišljenje. V smislu pot je cilj. Drži. A vseeno bi bila rada čimprej na cilju.
In ja, zame je sanjski. Večini ljudi je to nočna mora.
Na splošno tako ali tako mislim, da je cilj precenjen. Ali cilji, množina. Važna je pot. In vsak ima svojo pot. Jaz osebno mislim, da je smisel življenja, da se čimveč naučimo, doživimo čimveč spoznanj, razumemo svet, dokaj klišejsko uživamo (aka carpe diem) in mirne volje na koncu naše poti zapremo oči. Seveda, niti malo še nisem tako daleč in ravnokar trkam na les.
Po pravici povedano, mi cilji, ki nam jih narekuje družba ne pomenijo veliko. No, do neke mere so pomembi. Vendar mi je npr. vseeno ali vozim cliota ali audija. (Ok, lažem, hočem namreč golfa ali šminkerskega terenca-ne vem, kako se reče temu.) Vseeno mi je ali ima moje stanovanje 2 ali 10 sob. In to, da je treba dobiti otroka do tridestih, je pri meni ravno obratno, torej kvečjemu po tridesetem, če bom precenila, da mi živci to dovoljujejo. In denarnica, seveda.
Aja, ugledna služba je pomembna.
In če sedaj pomislim, da nameravam po teh 20 letih, ko dosežem cilj, še potovati v odročne, zapostavljene dele in pomagati, se lahko pod nosom obrišem, za zgoraj naštete cilje. In še za katere druge. Ampak, mislim, da je to to.

V bistvu obstaja le ena stvar, ki jo najbolj cenim in rabim. In to je mir, tišina. Čas, ki ga imam le zase in me nihče ne moti. To je tisto, kar je danes podcenjeno, če mene vprašate.

Vedno znam vse zakomplicirati. Ampak verjemite, s tega se naučiš največ.

no_idea_for_the_title

Najprej bom prekopirala del članka, ki sem ga ravno prebrala. Saj že vsi vemo to resnico. Žalostno sicer. Ampak prikličimo si to v spomin.

"Yeah, whatever you try to build or create -- be it a poem, or a new skill, or a new relationship -- you will find yourself immediately surrounded by non-creators who trash it. Maybe not to your face, but they'll do it. Your drunk friends do not want you to get sober. Your fat friends do not want you to start a fitness regimen. Your jobless friends do not want to see you embark on a career."

(vir: http://www.cracked.com/blog/6-harsh-truths-that-will-make-you-better-person_p2/#ixzz2G4ABlURf avtor: D. Wong)

To se mi zdi ena bolj žalostnih stvari. In živceparajočih. In kaj bo potem, če bo tvoja soseda bolj suha. Ne, ne škodi ti nič. Kaj pa če bi to vzela kot inspiracijo? Ampak ne, saj, krivi so samo lepotni ideali, mediji propagirajo suhce. Sicer pa imajo vsake oči svojega malarja. In tako dalje. In na kavč in po čips. In ja. seveda, tiste suhice so čisto nezdrave, saj nič ne jejo in cele dneve preživijo v fitnesu (In to moram dodati, preden me kdo napade. Nimam nič proti debelim, in zavedam se da je včasih ali vsaj delno kriva dednost. Pač obstajajo razne postave, ampak to ni izgovor za čips+kavč+zganjanje foušarije. Gremo dalje, to je brezvezna zastranitev in razlaganje stvari, ki so vsakemu jasne.) Revice, kako se mučijo. In aja, vse manekenke so itak grde. Okaj, ne rečem, misice raznoraznih stvari sicer ponavadi so:) Ampak, te itak niso ista kategorija.
In če je kdo že zelo lep, je pa seveda totalno zabit. Slaba tolažba. Ker ni res. In s tem se ne boš ravno potolažil.
Sicer me to ne moti. Popolnoma nič. Daj, zavidaj, lenari. Ampak moti me, ko ti ljudje poskušajo škodovati ljudjem, ki so uspešnejši. That only makes you even bigger loser! Sam tko, u vednost.

In ker te dekleta ne marajo, ker so tako površinske in izbirajo same tipe s sixpacki in super postavco. Morda pa to kaže še na kaj več. Voljo, vztrajnost? Skrb za zdravje?
In tvoj trebuh morda govori pir, čips, kavć, lenoba?

In ja, vsak lahko najde izgovor. Kot tudi lahko razumemo vsakega zločinca. Nekje je že razlog za njegovo dejanje. Krivi so geni, vzgoja etc. 

Ja, kam pa to pelje?

Krnenje možganov

Žalostno, ampak res. Zdi se mi, da mi možgani precej krnijo. Odkar sem na faksu.
Saj ne rečem, da faks ni zahteven, nasprotno, a pač ni zelo zahteven. Ni prezahteven. In jaz rabim nekaj  prezahtevnega, da razmigam možgane.
Saj je super, za splošno razgledanost, in vem toliko stvari, ki jih drugače ne bi. Ne samo o jezikih. S tem je povezano še toliko stvari. In s tem, da znam nov, toliko drugačen jezik, nekako razumem, da obstaja "več logik". Jeziki ne funkcionirajo vsi po eni logiki. Nekako moraš pozabiti na logiko svojega jezika, se nekako vživeti vanj. Ne ne nujno za vse iskati razlage. Vsi tisti, ki sprašujejo "ja, zakaj pa je to tako", ko gre za učenje jezika, mi malce žrejo živce. Ljudje, to ni višja matematika! Jezik ima svoje.
Prebrala sem veliko filozofov. Spoznala politične aspekte. In tako dalje in tako dalje.
Ampak, nikoli se mi ni bilo treba preveč mučiti. Nikoli nisem prestopila meja svojih sposobnosti. Saj sem bila parkrat čisto prešvicana po pisanju spisa, a vseeno.
Veste, rada bi se kdaj sama dokopala do kakšnega spoznanja.
Morda leži razlog v tem, da sama ljubim matematiko. In žal izbrala predmet, ki me zelo zanima, a nimamo niti trohice matematike. Ništa! In ja, spoznavam, samo ljudi, ki ne marajo matematike. In imajo pri njej probleme. In kar je še huje- na to so ponosni in se s tem hvalijo! Halooo! Dlake se mi postavijo pokonci. In moje mnenje o tej osebi se v momentu spusti do središča zemlje. In ja, ta oseba, verjetni ni prav brihtna. In "razvita". Ne zaradi neznanja matematike, ampak zaradi hvaljenja s tem.
Pred nekaj časa sem bila na razgovoru na službo. In zaposlovalec, grozen naželejan in napihnjen tip je že po tako sumljivi predstavitvi in kvašenju bedarij, da naravnosti sovraži matematiko, da je izobrazba tako brezvezna... (On ima le osnovno šola, potem je nehal, ker ni zmogel matematike.) Instinkt je bil že dokaj glasen-teci! Ob prvi priložnosti sem se vljudno izgovorila in odšla. In vseeno bila vesela novih spoznanj. Namreč,  kako zelo je izobrazba pomembna, da ne končaš v takih službah, za katero sem bila na razgovoru.
Kakorkoli, pogrešam matematiko. Užitek po tem, ko rešiš račun ali izpelješ enačbo. In ja, ponosna sem, da mi je to kul!
Kot drugi, ko spečejo pecivo ali kaj podobnega. In zdaj sem hotela še nekaj reči, a mislim, da bi užalila preveč ljudi, in tudi nisem čisto prepričana o tem. Torej-samocenzura.
Razmišljam, kaj naj naredim, da razmigam možgane. Učenje novega jezika? Veste, pri tem ne razmigam pretirano možganov. Saj ne rečem, da ne vzame časa, ampak je pa bolj ali mala malica. Vsaj zame.

kar tako

Ta post, posvečam osebi, ki me je nedavno užalila in hkrati pohvalila. Zahvaljujem se ji tudi, ker sploh bere moj blog :D veste kaj, mislm, da bom kar vsakemu bralcu posvetila kakšen blog. Ker me pač veseli, da kdo bere. Upam le, da ne bo kdo tako navdušen nad mojim blogom, da mi bo udrl v računalnik in ukradel še ostale zapise (prosim, ne vzemite me preveč resno).
Torej teorija in praksa sta dva različna para čevljev. Imam izreden občutek za stil/modo. Oblačim se pa v nasprotju s tem grozno. Vidite? Večina ljudi me že takoj obtoži, da nimam pojma o oblačilih in moje nasvete kratko malo presliši. Sicer jih tudi ne dajem preveč, ker vem, da jih ne bo nihče  upošteval. Ker pač ne dajem takega vtisa. Prvič, se mi ne da nakupovati. Ne da se mi preveč razmišljati, kaj naj oblečem. Važno, da je kokrtok normalno. In to je to.
Drugič, imam zelo  jasno sliko, kaj mi je všeč. In tega ne najdem. In ponavadi nimam budžeta za to. Ja, vem, so tudi poceni trgovini z "lepimi" zadevami. Ampak to imajo potem itak vsi. In takoj nekaj pada stran. In ja, že na 100 metrov se opazi kje je bilo to kupljeno. In ja, tudi sama kupujem tam. Ko nakupujem. Tretjič, če se lepo oblečeš, se moraš temu primerno tudi urediti. Mejkap in lase. In tu nimam pojma. Ne vem, za kaj se kaj uporablja. In kako se kaj uporablja. Saj lahko bi se naučila, pa se mi ne da. In tako dalje.
In sploh, vseeno mi je, kako sem oblečena. Dokler izgleda normalno.
Povod je bil sicer nekaj drugega, in sicer napačna ocenitev mojega IQ-ja. Tja, se zgodi. Komu pa to pišena glavi? Lejte, jaz poznam veliko ljudi, ki na prvi pogled izgledajo sila pametni. In bedarije kvasijo tako, da se slišijo sila pametne.
In druge, ki potrebujejo reakcijski čas 5 minut, da kaj odgovorijo. Verjetno, ker razmislijo, kaj bodo rekli.


Ampak, veste trenutno nimam več navdiha. In bom blog zaključila.

Družba, quo vadis?

Lepo je kriviti kar povpreko. Zelo preprosto in enostvano. Lahko je nekoga označiti za pošast. Zelo udarno, senzacionlistično se sliši.
In ja, govorim o tistem streljanju v ameriški šoli, ki so ga polni vsi cajtngi. 
Poročanje je zelo enostransko, kar se krivca tiče. Pošast. Lejte, obsojam njegovo dejanje, zelo. In mislim, da je to pomembno, obsojati je treba dejanja ne oseb. Seveda, je to spet odvisno. Odvisno od tega, koliko zlih dejanj je oseba namenoma zagrešila itd. in okoliščin, ki so jo v to pognale. Ampak menim, da v tem primeru krivca ne smemo obsojati. In bodimo, večina ljudi bi v določenih okoliščinah, ko bi bili že razmeroma na tleh, dotoločeni, naredila kaj slabega. Tako je. Torej še enkrat, ne obsojajmo, dokler nam je še kokrtok z rožicami postlano. To je pač razmeroma lahko. Bodite veseli, dokler imate še kaj za izgubiti.
Kakor sem slišala je imel storilec avtizem. Namenoma ne pravim psihične motnje, ker je to pač le drugačnost, ki pač s preostalimi težko harmonira. (Preden me kdo napade, priznam, ne spoznam se, nisem psiholog ali kaj podobnega in ne spoznam se na avtizem itd. Ampak v tem zapisu gre za moralno stališče, torej bolj filozofska zadeušna).
Bil je izredno nadarjen, a iz družbe izredno izobčen. Ja, ni čudno, da se je zgodilo, kar se je zgodilo! Iz svoje nadarjenosti, mu tudi ni nič uspelo zgraditi. Morda po svoji krivdi, svoj delež pa (ni)so prispevali tisti, ki bi ga lahko podpirali, pa ga niso. V drugačnih okoliščinah bi iz njega postalo kaj drugega.
Kar hočem povedati je, da je kriva družba. Veste, če bi se ljudje dobro počutili, bi bilo zločinov manj. Ljudje zagrešijo zločin, ko jim gre slabo. Seveda, to je le en del zločincev. So tudi tisti, ki to naredijo iz pogoltnosti, ker pač lahko ali iz čiste zlobe. Vendar niso vsi taki.
Ampak, en občuten delež bi pa lahko komot zmanjšali.

Vsekakor sem mnenja, da ljudje preveč obsojamo in krivdo valimo na druge (zdaj govorim na splošno, ne več o tem specifičnem primeru). Sicer pa je ponavadi krivcev več.

Aja, a lahko popolnoma zastranim temo in pišem še o nečem? Znanec je prišel z dobrodelne odprave v Indiji. Super zanimivo! No, samo uganite, kaj so ga spraševali ljudje. Ne, niso ga spraševali, kakšne so bolnišnice tam, zdravstvo, ampak kako je bilo brez našega luksuza, kakšno je bilo stranišče itd.
In zadnjič sem imela priložnost videti 3D printer. In ja, ko sem z  navdušenjem razlagala o tem, me je nekdo prekinil s popolnoma nepomembnim vprašanjem. In na smrt dolgočasnim. Ej, ljudje božji!

In zakaj vsi tako radi govorijo o kuhanju? Kaj je tu tako posebnega? Pač, skuhaš, da ne umreš od lakote, a nekateri lahko o tem govorijo ure in ure. Zadnjič sem gledala neko oddajo, pa me je nekdo vprašal, če lahko prestavi ker je langweilig. Ok, daj. In je prestavil na kuharsko oddajo. A toj pa zej ful španend, a kva? Zadnjič, ko sem bila prisiljena kuhati, je bil rezultat, da ni bilo preveč zapečena le hrana, ampak tudi pol moje dlani.
In ja, moram zastraniti temo. Če ne prej, pa na koncu omeniti kaj neumestnega.

to_kr_ni__neki

Pliiiz dont biiii ..... lalalala. Ok, nima veze z zapisom. Ampak saj tudi zapis nima veze. Ne maram razmišljati o čem bom pisala. Pritisnem tipko in kar se napiše se napiše. Popravljanje strogo prepovedano.
Nekako ne maram pisati po pravilih.  Rdeča nit, pa to. Pa popolni stavki. (D naute misll d nznam :)) Ampak ponavadi pišem med odmorom za učenje. Ko moram upoštevati tisoč in eno pravilo. In ne, tudi če poskušam, kreativno učenje ne obstaja. Kakšen mit! Ok, mogoče je, če študiraš umetnost. Ali kakšen (se opravičujem vsem, ki se počutite prizadete in ste si ravnokar priznali, da je vaš predmet tak) šalabajzerski program (pač kreativno nakladanje pa to).
Ko smo ravno pri tem, ja kreativnost se mi zdi precenjena. No, morda ne, ampak zagotovo pa napačno razumljena. Lejte, vsak lahko nameče tisočineno "kreativno" idejo, ki nima zveze z realnostjo in ni uresničljiva. To je morda domišljija, ampak neuporabno. Razen če ste pravljičar. No, ne bom razlagala, kaj kreativnost je, ker je to samoumevno. Vsaj zame.
In če se že greste kreativnost, naj vas spomnim, najprej se je treba naučiti vseh pravil, da si lahko kreativen. Pika.
Tako velja tudi za uporabo jezika. In za risanje, kjer sem mimogrede še začetnik. Imam pa vsaj kul barvice in tri bloke. In si domišljam, da so moje risbe zakon. Saj, zame so. Dokler ne narišem senc, ki so več ali manj kilave. Ali zajebam z barvami. Bolje da samo rišem s svinčnikom.

Bedno.

Končno sem našla rešitev za moje podočnjake. "Svinčnikast puder" (ne spoznam se na te izraze), ki jih prekrije. Super, ane. Ne, ni super! Ker je moj žep preplitek. Kar me velikokrat zelo živcira. Končno lepi čevlji! Lepa kapa! Ja, super samo petkrat je predraga! In ta niti-ne puder je desetkrat predrag!
In še polno takih stvari.
Matr, se hitro učit, da si nekdaj le lahko privoščim te stvari. Samo takrat bodo podočnjaki verjetno že tako veliko, da bo puder še 10 dražjih. Da ne govorim o sredstvu za gubice.

Politka.

Politiki so vsega krivi. Pokvarjeni in skorumpirani. In vsi so isti.
Khm. Kaj nisi na nekaj pozabil? Kdo je te politike volil? Kdo si je vzel čas, da bi se pozanimal, o referendumih itd. na katera je šel? Nekdo je rekel, da je ta zakon slab/dober, bo že vedel, torej bom kar podpisal. Fino.
In vi ste pa nedolžni? Saj ne, da hočem braniti politike, so pač ljudje, kot vsi drugi, tudi vi. In ja, včasih kradejo, se pustijo podkupiti itd. Ampak, kaj pa mali zločini? Veste, koliko jih je? Izkoriščanje socialnega sistema. In še in še. Pred kratkim sem brala raziskavo, da s tem države (in s tem ljudje-davkoplačevalci) izguba več denarja kot z velikimi grešniki. Samo v vednost. In ja, če bi imeli priložnosti, bi večina teh malih grešnikov z veseljem zagrešila kakšen večji greh.
In ja, politiki so populistični. Le zakaj? Ker jim to prinese glasove. Če bi ljudje nehali padati na te fore, se jim to ne bi izplačalo.
In alternativ ni? So. Vedno so. Ampak dokler bojo ljudje na kraj Haiderjeve smrti skupaj z otroci nosili rožice in neki napihnjeni egi, imeli čudne ideje, hja, slabo kaže.... Obstajajo tudi zmernejše stranke. Govorim za seveda za Avstrijo, v Sloveniji situacije ne poznam. Razen, da so bile demonstracije. In ja, na živce mi gre, če me kdo vpraša za mnenje o tem. Nimam ga, pač, ker sem bila zadnje čase tam le na počitnicah, in v Gorenjskem glasu in eventuelno Delu rešim le križanko.
Vsak lahko naredi kaj, in samo pritoževanje ne bo prineslo nič. In karkoli že počnete-ne pozabite na kulturo.

Ljubezen.

Hja, ljubezen je čudna stvar. Nelogična. Vse smo pripravljen storiti zanjo. Tudi, če nimamo nič od tega.

Tudi jaz bi za svojo ljubezen storila vse. Za mojo ljubezen do 8. Bezirka namreč. Moja soba v 8. je bolj ali manj katastrofa. 9 kvadratnih metrov s kopalnico vred. Pohištvo se bolj in manj podira in imam grde oranžne zavese, ki se jih niti ne da premakniti z okna. Glasno je, in večkrat spim s čepki v ušesih.
Ampak, preseliti se? Tja, trenutno je situacija taka, da nimam denarja, da bi si privoščila, kaj boljšega v 8., ali vsaj na meji iz 7. v 8. Bezirk.
In lepša soba na koncu sveta in grdi okolici (ps: to je vse izven 8., dela 7., 9. in 2.). Ni šanse!
Ne morem se odpovedati temu, da grem lahko povsod peš in le redko vstopiti v hrupne, grde podzemne, polne ubijalskih pogledov. Hočem pasti oči na izložbah butikov in cediti sline ob pogledu na predrzno drage slaščičarne, na poti na faks. Ljubim lepe stavbe. Vsak dan v decembru se hočem sprehoditi do božičnih trgov. In nočem hoditi sto let do naslednjega bara ali restavracije. In ja, hočem vsako trgovino za vogalom. Ker nekje imajo kavo, ki jo pijem, drugje moje najljubše pecivo.
Ljudje na cesti izgledajo precej normalni. Kar je relativno, ampak priznam, da rada opazujem in ocenjujem, kako so zrihtani drugi ljudje in morda sama dobim kakšno idejo.
Ponoči se nočem voziti s podzemnimi, temveč hoditi peš, v mirnosti noči in uživati v lepi nočno razsvetljeni arhitekturi.
Živela sem tudi že kje drugje. In priznati moram, da ne poznam okolice niti v krogu 50 metrov, ker je bilo tako grdo, da sem se samo hitro podvizala do ubahna. In se zadrževala drugje. Bruh. In ja, ponoči me je bilo strah, ko je kakšna banda metala petarde ali kaj podobnega. In sivi bloki. Bruh.

Trenutno si razbijam glavo. Veliko cenejše in lepše stanovanje v enim izmed "bruh becirkov" ali draga "luknja" v osmem?

mendicantes mendiculus

Že spet stojim tukaj pred trgovino, kot zadnjih 20 let, ko sem prišel kot gastarbejter, začel sem sicer delati kot gradbeni delavec, a zaradi poškodbe hrbtenice sem moral odnehati, potem sem iskal kaj drugega, a je bilo težko, le z osnovno šolo, in z manj kot osnovnim znanjem nemščine, a kaj 'čem, nisem nadarjen za jezike in moji sodelavci so bili vsi moji rojaki, začel sem prosjačiti in prodajati cajtng, ki ga pač prodajamo brezdomci, eno navadno sranje je vse skupaj, mislite, da kdo kupi ta cajtng, ne, seveda ne, sem pa tja mi kdo da teh 50 centov, to je pa tudi vse, zebe me, in dolgčas je, opazujem mimoidoče, kaj počnejo, kaj kupijo, ena deklica mi je podarila jabolko, a moram biti zdaj hvaležen, potem dobim še en jogurt, bom potem nekje na skrivaj nekje pojedel, ker nimam žlice in me je sram tako pacati, noge me že bolijo, star sem, ne morem toliko stati, pogrešam svojo družino, hčerke nisem videl, odkar je bila stara eno leto, zdaj jih ima 21 in noče slišati zame, ker ne morem pošiljati denarja, niti psa nimam, čisto sam sem, nekako preživim, nevemkako, živim v domišlijij, ker vem, da ne bo nikoli bolje, kako le? tako, ura je devet, grem, upam, da je moj običajni kotiček še prost, težko je najti miren kotiček v zaveterju in s streho....

cerebrum perterebro

Vrtanje. Prosim, ne prevrtaj mojih možganov. Ne manjka več veliko. Na živce mi gre. In tudi glasna glasba mi ne pomaga.
Le kdo je izumil te vrtalnike? Po mojemu so to najbolj grozen izum na svetu. Ne orodje, kvečjemu mučilno orodje.
In to že celo dopoldne! Pejte nekam. In včeraj tudi. A lahko nekdo to prepove?!
In ne, ta zapise ni imel niti najmamjše šanse, da bi bil povezan in imel smisel. Kako le?

top of the top

A ves, da sem si kupila novo maskaro, ravno v akciji je bila, trepalnice se zdaj sploh ne lepijo vec, razmisljala sem sicer kaksno sencilo bi najbolje pasalo zraven, modro ali zeleno, ne vem, morda bi si dala vtisniti kar permanentni mejkup, samo ne vem, kaj se zgodi, ce si potem vbrigas botoks, saj ves, morda se raztegne in imas potem trepalnico na sredi celam kaj pa vem, ej, a morda, ves, kje se da dobiti poceni manikuro, lahko je tudi na crno, saj ves, res je ze nujno, samo ne vem ce imam, ker s tipom gradiva hiso in jim moram sem pa tja prinesti malinovc, saj ves, kako je to naporno, ze tako delam za polovicni cas, le dva odmora za kavico na dan imam, no dobro, enega si vseeno privoscim, na cigarete sploh ne morem vec hodit, prav naporno je, v toplice grem le se enkrat na mesec, in zdaj sem se odlocila, da se bom malo bolj kulturno udejstvovala, vceraj sem bila celo v gledaliscu, takem na prostem, vaska amaterska gledaliska skupina je igrala Prevzetnost in pristranosti, no ja, saj enkrat gre, veckrat pa ne, grem raje v kino, kaksna komedija mi je bolj vsec, ne pa ta visoka umetnost, ki je sama sebi namen in jo nihce ne razumem, tako kot te galerije in muzeji in kaj jaz vem, sem zadnjic slisala, da je sla ena znanka za en dan na dunaj, le da bi si ogledala razstavo Klimta, mislim, a imajo ljudje cisto prevec casa in denarja, kaksne frik je to, ne vem kaj vidijo na tem, to bi se jaz znala narisat, samo ne bom, ker nimam casa za take bedarije, res, a ljudje nimajo boljsega za pocet, no ja se vseeno boljse kot ti znanstveni muzej ala tehnicni in naravoslovni muzej, a dej no, ne verjamem, da koga to zanima, itak nima zveze z realnim zivljenjem, oh ja, ura je sele tri, kaj naj pocnem do vecera, bom poklicala koga za na kavico ali pa bi lahko sla do frizerja, lahko bi sla v shopping.........


In ja, rada imam Jamesa Joycea.

Pes.

Splosna razgledanost je na psu. Vsaj tako opazam zadnje case. Morda sem le obkrozena z napacnimi ljudmi, ne vem. Vsekakor se mi je ze velikokrat zataknilo v grlu, ko me je nekdo sredi razlaganje prekinil z vprasanjem, na katerega odgovor je zame vec kot samoumeven.
"Kaj pa je organel?" je bilo prvo v vrsti vprasanj, ki me je vrglo po tleh? Kaaaaj? Biologija? Ne? Ok, na kratko sem odgovorila, ampak nadaljni pogovor se mi ni zdel vec smiseln. Kaj naj sploh govorim s tabo?
Naslednje vprasanje se ne bi bilo tako tragicno, ce ga ne bi postavil student ruscine v tretjem letniku. "Obstaja povezava med kulakom in GULAG-om?"
Ne, tako kot Ceh in meh nimata povezave, ceprav se razlikujeta samo v eni crki in se za piko na i se celo rimata.
Tretji ni vedel, kaj je to apartheid. Sicer se je ocitno sramoval svoje nevednosti in mi ni povedal, vendar sem ga zalotila, da je pojem pogooglal na internetu. Ok, vsaj zanima ga.

Kakorkoli, vse skupaj me sokira. Do sedaj sem imela vec vere v znanje ljudi.

Nekaj drugega. O kriticnem razmisljanje. Zanima me le, kaj se dogaja v clovekovih glavah, ko verjamejo v zelene marsovce. Ali zdravijo raka z razredcenimi gorskami rozami. Vodi dodajajo zdravilni potencial s kamni. Ne vem.

In se nasvet: ce se slucajno prepoznate v zgornjem opisu, se zavoljo mojega ljubega miru vsaj pretvarjajte, da ste razumeli. In ne omenjajte najnovejse teorije zarote ali senzacionalnega odkritja nove diete s kaksnimi kitajskimi gobami. (Lahko pa jih mirne volje pogoltnete skatlico ali dve.). In podobno.

Debeluhi

Po "tanovem" sem tudi jaz ponosna clanica obilnejsih. Po zacetnem soku in jezi na susilni stroj, ki mi je krepko skrcil vse cunje, sem si pomagala se s tehtnico in ugotovila, da kaze kar nekaj kil vec. Stevilo se kar naenkrat ne zacne vec s 5.

To z novo tezo sicer lahko z lahkoto prebolim. Morda sicer 10 % procentov pripadnikov nasprotnega spola prej odmakne pogled.
Ampak, da mi ni prav cisto nobena obleka vec, in moram zamenjati celo garderobo. Ne samo, da trpi moja denarnica, nakupovanje naravnost sovrazim. In ze nakup enih hlac mi predstavlja neskoncno trpljenje. Da ne govorim o dilemi, ce se sploh splaca kaj kupovati, ker se glede na to, da se spet bolj rekreiram, teza lahko kaj hitro drasticno spremeni (upanje pac umre zadnje).
In tudi ce mi je kaksna obleka se prav....  Naprimer raztegljive oprijete kavboje in elasticna bela majica. Moje najljubsa oprava iz suhih dni. No, ni se veliko spremenilo, le da sedaj speh, milo receno, visi cez hlace, in bela raztegnjena majica razkriva klobasast trebuh. Da ne govorim o oprijetih krilih, ki sem jih kupila to poletje. Raje ne bom opisovala, kako to izgleda.

Probleme z oblacili na strah, sem v resnici ponosna na svojo novo tezo. Je pac del mene, ki kaze mojo ljubezen do sladkarij in mastne hrane :)


P.s: Upostevajte, prosim, da rada pretiravam :)

Dictyostellium discoideum

Preproste stvari so lahko zelo, zelo cudovite. In neverjetne.

Malo se sicer sprasujem, kako je mogoce, da se cudim nekemu majhnemu, prvinskemu organizmu, ne pa npr. veliko bolj zapletenim zadevam.

Normalno

AAAAAaaaaa! Se malo. Uci zapira. Naredite kaj! Zbudi se! Heeej! Ne odhajaj. Prosim. Prooosim. Aaaa!!
Zakaj ti? ZAKAJ?
Vse na svetu dam, samo ne zapri oci! Odrezite mi roko, nogo, karkoli. Lahko mi iztrgas oci!
Vse zaradi cesar sem se sekirala vceraj, predvcerajsnim je bilo brez pomena. Kaj naj brez tebe? Samo moment si se zelim s teboj!
Vzemi tudi mene! Prosim! Naj bo konec takoj!
Sovrazim! Vse! Sebe! Sosede, prijatelje. Znance. Neznance. Konec je. Vsega, za kar je bilo vredno ziveti. Upanje, pa kaj se.

Povej vsaj, zakaj. Zakaj? Izmecek.

Spotikam se ob korenine. Dez nezno kaplja. Razmisljam. Nekako sem vesela. Mislim nate. Cutim te ob meni. Spotaknem se na mokrem listju. Za trenutek obstane in objamem drevo. V grmovju zagledam majhno kepico in jo narahlo pobozam. Lepo je. Ljubim to naravo. Se malo pa bom na cilju. Se dve sekundi, ena. Globoko je! AAaaaaa.

Normalno? Ja. Nekje.

Problemi in tezave

Saj je fino, da se v srednji soli ni treba uciti. Takrat, ko hodis v srednjo solo. Ampak na faksu se ti pa lahko to prav grdo mascuje.
Ko je en izpit zahtevnejsi in tezji, kot cela matura, se ti najprej zvrti v glavi. Kako naj se "napiflam" toliko stvari na pamet? Kako se sploh uci?? Naj berem? Podcrtujem? Izpisujem? Delam mislne vzorce?
Ah, pozabila sem napisati, da je to reakcija pri drugem poskusu opravljanja izpita. Pred prvim je bila namrec "ah, saj znam, ta predmet sem imela na maturi, itak se se vse spomnim, eden lazjih predmetov". Procent pravilnih odgovorov bom raje zamolcala:)
Druga stvar je tuji jezik. Pred zacetkom studija je bilo moje prepricanje "obvladam ta jezik, ha!". In se danes vedno znova naletim na nove besede. Samo danes sem slisala 3 nove besede (sicer moram priznati, da niti v slovenscini ne poznam pomena, pa vseeno). In ker hocem biti dosledna in vse termine vedeti v slovenscini, se ubadam s prevodi, in vedno znova obupujem nad slovarji, ker nikoli, ampak res nikoli ne najdem besede, ki jo iscem. Se vedno se mi zdi, da se lazje ucim v slovenscini. Morda, ker vecinoma v glavi se vedno vse prevajam v slovenscino?




Tako, pavze konec, nazaj na delo!

Malo bolj severno. Prvi del.

Ok, pisanjeo potovanjih je mimo, se posebej ce je lokacija izredno neeksoticna. Ampak na to se bom raje kar pozvizgala in opisala vtise o mojih prvih dneh na Finskem. Mimogrede, lokacija je se kar eksoticna, ce pomislim, da so bila pretekla tri potovanja na Svedsko (skok v Francijo mirno ignoriram, ker cisto pokvari ta stavek). N

Zacelo se je s slavnim stiskanjem pri srcu pred letenjem, ki ga je dodatno zacinilo spoznanje, da so tablete, ki sem jih kupila v dobri veri, da pomagajo proti str, navadne tablete proti sbosti. Cmok pred letenjem seje zato se malo povecalo. 

Cez nekaj ur smo pristali v Tamperah, in ni mi bilo vec jasno, kako me je bilo lahko prej tako  strah.

Zvecer sem koncno prisla do cilja in - o cemer sem sanjala ze celo pot sladko zaspala na udobnem kavcu.

Naslednji dan sem posvetila raziskovanju mesta, ob veceru sem ga imelanze v malem prstu. Predvsem je zelo zeleno. In majhno. In polno jezer.

Kakorkoli, zvecer se je ulilo, in dezuje se danes, 3 kasneje. Tudi temperature niso ravno zavidljive, jakna spada pod obvezno opremo.

V ponedeljek sem se preselila v studentski dom in zacel se je sivi vsakdanjik. Pouk do 16. Sprva se je kar malo tezko navaditi, ker so mozgani nastavljeni na pocitnice. Ampak vsseno, malo sem ponosna nase, ker mi gre finscino bolje od ust, kot sem mislila :)

Pa sem spet zasla v malenkosti iz mojega zivljenja in bolj malo povedala o kraju samem. Recimo, da je to moj stil.

ps: vem, mrgoli napak. ampak ko bi vedeli, na kaksno napravico sem tole tipkala, bi se vam zdelo neverjetno :)

Minevanje.

Danes zjutraj je bil zadnji dan, ko sem za trenutek pobegnila v pravljico. Zadnjic. Poslednjic. Zadnjic sem dobila nadnaravne moci in se sprehajala po pravljicnem svetu.
Le nekaj minut je bilo in koncalo se je nezmagoslavno z bolecim udarcem v glavo v popolnoma nespektakularni ograji. Vendar je bilo neznosno skelenje na moji lobanji le za nekaj dobro. Odvrnilo je mojo pozornost. In prekinilo nepotrebno zadrzevanje ob slovesu moje zveste spremljevalke ob nadnaravnih dogodkih.
Njej je tudi namenjen ta zapis. Kot opravicilo. Kot posvetilo. Kot spomin. In je hkrati kot kos, kamor lahko zmecem svoje misli.
Preklemansko tezko se poslavljam. Se tezje, ce vem, da je moja izbira, kdaj bo sla. Vsaj navidezna. Enkrat mora. Starost nacenja njeno telo.
Tako nasmejano pogleda, pomaha z repom, ko jo se poslednjic peljem k potoku in skozi gozd in je ubogljiva, kot se nikoli, kot da nekaj sluti.
Pol zivljenja je bila z mano. Leta odrascanja, najbolj intenzivnega razvoja. Kako se le ne bi tako izredno navezala nanjo?
Od razposanjenih spicastih zobkov in razposajenega igranja, ko sem ji bila komaj kos, do umirjenega zvestega spremljevalca.
In sedaj je konec. Le kdo bo zdaj hodil z mano na sprehod? Ne, ni mi do tega, da bi sla sama, rabim nekoga. Niti s predstavnikom svoje vrste nocem iti, nocem govoriti, hocem se zliti z naravo, jo vdihavati, se za trenutek potopiti v pravljico.

Pika.

Vlak

Govorjenje o prevoznih sredstvih me izredno dolgocasi. Na prvem mestu so motorji. Ne, tipi v leder-jaknah in na motorjih so mi vse prej kot hudi. Vseeno mi je, koliko konjskih moci ima motor-se vedno ostane motor, je neudoben. Bolj me zanima to, da ne mores poslusati muzike med voznjo, ali s pogovarjati s sopotnikom. In kaj ko je dez. Jok, brate odpade. Nikoli me ne spravite na motor.

Avtomobili. Ne razumem, kako je nek avto lahko lep. Kup pobarvane plocevine, pac. Ali kaj ti pomaga, ce gre 300 na uro, ce pa ponavadi itak vozis med 50 in 90? In res, vseeno mi je za vse audije, bmw-je in podobno. Ce ze moram izbrati najbolj kul avto bi izbrala ficota ali jugota. In ce bi si lahko privoscila, bi izbrala terenca.

O letalih ne bom, ker me rata strah, samo, da pomislim nanje. In niso nic manj dolgocasni.

Ampak eno prevozno sredstvo mi je zelo pri srcu. In se z veseljem pogovarjam o njem. Poslusam vas tudi, ce mi poveste, kaj o tehnichnih podatkih o lokomotivah in podobno. Toliko ur prezivetih na vlaku. Na toliko novih destinacij me je pripeljal. Toliko razlicnih vlakov. Od super udobnih, hitrih in modernih do pocasnih, s pokvarjenim gretjem pozimi in pokvarjeno klimo poleti. Od natrpanih do praznih. Od neskocno dolgocasnih voznjam, ki so se vlekle kot creva do nadvse zanimivih.

Spomnim se moje prve daljse od voznje na dopust, ko sem bila vsa evforicna in vozenj iz faksa domov, kjer sem iste poti ze navelicana. In rekordno dolge voznje na drug konec Evrope. Ure na zelezniskih postajah, ki jih zdaj ze poznam kot lastni zep. Neizogibljivi München, kjer se moras ustaviti na vsaki voznji proti severu. Postaja v Kranju, nocni vlak.

Belezke, kamor sem pisala vtise. Gledanje skozi okno. Premisljevanje. Vlak pomirja. Ustvarja in stopnjuje pricakovanja in veselje na nove jranj

fcd:up

Je oranzno, rumeno, zlato. V naslednjem trenutku crno, sivo, umazano, pacasto. Disi kot najboljsi parfum, rocno izdelan iz kaksnih roz. Kot iz mojega najljubsega filma. In v naslednjem trenutku je le se nagnusna packarija. Dezuje, in mlakuza je vedno vecja. Smrdi, da ne bi moglo bolj. Po napol razgnitih zivalskih truplih. Na katerih se nabirajo muhe, crvi in podobna golazen. Ki zgine, ze ko se cez pet minut vracas po isti poti. Na sreco.
A najhujse so razjede od znotraj. Ki se ne ozirajo na zunanje svet. Lahko je se bolj soncen, a znotraj vse gnije. Srce se trga, ostaja le se majhna nitka, ki ga drzi skupaj. Na sredi je noz. In vsake toliko se ustavi, kot da ima vsega dovolj. Bolecina se siri. V trebuh, grlo, prste na nogi. Mravljinci se. Pod nohti se vidi gnoj.
A potem si spet nadenes ocala. Zacutis veter v laseh. Noz v srcu se stopi, atome energije se spet vrnejo.