Dictyostellium discoideum

Preproste stvari so lahko zelo, zelo cudovite. In neverjetne.

Malo se sicer sprasujem, kako je mogoce, da se cudim nekemu majhnemu, prvinskemu organizmu, ne pa npr. veliko bolj zapletenim zadevam.

Normalno

AAAAAaaaaa! Se malo. Uci zapira. Naredite kaj! Zbudi se! Heeej! Ne odhajaj. Prosim. Prooosim. Aaaa!!
Zakaj ti? ZAKAJ?
Vse na svetu dam, samo ne zapri oci! Odrezite mi roko, nogo, karkoli. Lahko mi iztrgas oci!
Vse zaradi cesar sem se sekirala vceraj, predvcerajsnim je bilo brez pomena. Kaj naj brez tebe? Samo moment si se zelim s teboj!
Vzemi tudi mene! Prosim! Naj bo konec takoj!
Sovrazim! Vse! Sebe! Sosede, prijatelje. Znance. Neznance. Konec je. Vsega, za kar je bilo vredno ziveti. Upanje, pa kaj se.

Povej vsaj, zakaj. Zakaj? Izmecek.

Spotikam se ob korenine. Dez nezno kaplja. Razmisljam. Nekako sem vesela. Mislim nate. Cutim te ob meni. Spotaknem se na mokrem listju. Za trenutek obstane in objamem drevo. V grmovju zagledam majhno kepico in jo narahlo pobozam. Lepo je. Ljubim to naravo. Se malo pa bom na cilju. Se dve sekundi, ena. Globoko je! AAaaaaa.

Normalno? Ja. Nekje.