neprespano jutro.

O, ne ti svetli beli dan! Zakaj si me obsvetlil in zbudil? Ko sem tako sladko spala? Kaj nisi mogel še malo počakati?
In zakaj tako zgodaj odideš, a? Zvečer, ko te najbolj rabim. Delaš me utrujeno. Preganjaš moje knjige. Motiš. Kaj še nisi slišal za konstantnost. Daj, bodi konstanten, potem se lahko navadim.

Sploh pa ne v soboto. Kaj ne veš, da je sobota dan za lenarjenje. Ja, je! In nedelja.
Kako naj sedaj razmišljam, a? Misli begajo in glava pada.

Oh, ti kava. Zakaj ne držiš z mano? Bodi prava kava in me poživi! Zakaj ne dišiš? Briga me, če si poceni kava. To ni izgovor. Morda pa sploh nisi kava?

Torbica, zakaj si tako draga? Kaj res želiš, da te nosijo le stare dame in zafnanane frklje z bogatimi fanti? Nočeš viseti tudi na moji rami? Daj, pobriši že tisto zoprno ničlo!

Itd.

Ud kod pa s ti?

Že ko izustim prvo besedo, ali najkasneje po treh stavkih me vsak vpraša od kod sem. Kot prvo mi gre vprašanje na živce že zato, ker avtomatično predpostavlja, da sem "tujec". Čeprav, glede na to, da trenutno živim na Dunaju, bi rekla, da sem iz Dunaja.
In da se izognem tihim očitkom, kako neasimilirana sem, vsakič poudarim, da še nisem tako dolgo na Dunaju. Da sem prišla, ko sem bila že krepko izven dobe, ki je optimalno za učenje jezika (mimogrede se s tem ne strinjam, da obstajajo optimalna leta za učenje jezika in je v tretjem desetletju življenja vse izgubljeno, ampak dobro, nekako moram opravičiti svoj naglas). In potem sledi stavek, da za te razmere še kar dobro govorim nemško. In uporabljam sofisticirane besede. In mi ni jasno zakaj je boljše, če govoriš bolj high besede. Saj se je v bistvu enako lahko ali težko naučiti bolj pogosto, ne tako "lepo" besedo, kot pa tisto, ki nam zveni "sofisticirano". Pač, odvisno kaj bereš, kaj poslušaš. In malo morda tudi od tega s kom govoriš.
Veliko lepši kompliment bi bil, če ne bi ljudje včasih preklapljali na knjižni pogovorni jezik, ko govorijo z mano. Saj, ker imam naglas še ne pomeni, da ne razumem narečij.
In drugič je vprašanje od kod sem težko. Lahko bi rekla Slovenija, in tudi rečem, ampak se nekako ne strinjam s tem. Slovenija je prevelik pojem. Toliko krajev, ki so mi tuji, toliko narečij, ki so mi tuji in nekatere le s težavo razumem. Zame je Slovenija le moja mala vas, trije sosednji hribi, Ljubljana in mesto, kjer sem hodila v šolo. 
Gorenjska je že boljši pojem. Ampak koga tako podrobno sploh zanima? In če to rečem v nemščini, me bo verjetno vsak vprašal če znam jodlati.

Kakorkoli, vprašanje se mi že sicer zdi nepomembno. Kaj ti to sploh pove? In potem me vsak vpraša, zakaj sem prišla na Dunaj. Ja, zakaj si pa ti prišel? Saj bi lahko študiral tudi v Linzu, Celovcu ali pa Innsbrucku (itd.). Zakaj si pa ti tukaj, ha?

Toliko o gostoljubnosti do tujcev.

Polnokrvni Lepotec

Zanima me, zakaj ljudje volijo stranke kot Bumstijeva stranka in podobne (torej trapaste desničarje in konzervativce). Ubrala sem kar najlažjo pot in v to vprašanje vpisala v google. Pa poglejmo, kaj ljudje pravijo.
Nekako razumem, da obstajajo grozni politiki in posamezniki, ki pač skrbijo za lastno rit. Ampak kaj pa prime ljudi, da take ljudi volijo? Saj si sami pljuvajo v lastno skledo, ker bo okolje v katerem živjo po tej zaslugi slabše.
Torej, nazaj k googlanju.

Odgovor number 1: (opomba: tole ja za 2008)
Weil ich mich mit der Ausländer/Flüchtlingspolitik identifiziere  (prevajala ne bom, ker verjetno itak nihče ne bere bloga, če pa, se pa da prebiti tudi z srednješolskim znanjem ali google translatom).
Ja, to pozna. Tujci so res grozni, ali živijo od socialne pomoči ali pa kradejo delo domačinom. Če seveda niso kriminalci. To vem, sem prebrala v FPÖ-jevi brošuri. Hvala za objasnilo in se že vnaprej opravičujem, ker je zdaj Avstrija tako slaba, ker študiram na račun Avstrijcem in jim bom potem še kradla delo. Da ne govorim, kako onesnažujem Avstrijo s svojim naglasom in z uporabo napačnih členkov. Sram me je.

Odgovor number 2: (tudi prispevek iz leta 2008)
 Weil HCS ein fescher Kerl ist und das Parteiprogram nicht so schlecht ist , ausserdem kotzt mich diese arrogante Überheblichkeit der Schwarzen und Roten an!
Okusi so seveda različni, ampak priznajmo si, da ima simpatičen nasmeh in prekrasne modre oči. Šarmatno, ni kaj, to ceni tudi njegova čedna skoraj pol mlajša blondinka. Škoda, ker Strolz ni tako lep. Več bi se ukvarjal z videzom, ne pa je pol več časa izgubil z izobraževanjem kot naš Lepotec.

(Potem, tisoč razburjenih prispevkov v stilu "zakaj bi se moral zagovarjati, če volim tega pa tega". Primer: Die Provokation ist , dass bei jeder Umfrage gefragt wird, warum wir die FPÖ;BZÖ wählen! Dann diese Ganzen Aussagen, wir sind Dumm und hätten von Nichts eine Ahnung usw.
Ich seh sowas schon als reine Provokation, wenn man anderen Menschen immer den Arsch ins Gesicht hält und sich für was Besseres hält nur weil man diese Parteien nicht wählt!)

in še enkrat:
hübsch ist er, und das reicht
Že kličem kliniko za par lepotnih operacij!

Eine Möglichkeit für mich wär ja auch noch die ÖVP, aber die FPÖ denk ich, weils bei uns soviele ungute (!)Ausländer gibt.
Ta pa je tolerantna. Samo proti nedobrim tujcem. Ja, res škoda, ker grenimo življenje dobrim Avstrijcem.

Vmesna bilanca: Treba je biti lep in proti tujcem. Pa si že zmagal. Uau, zakaj tega nisem vedela prej? Marš, tujci! Vsak nazaj v svojo državo!

In naslednje pove malo bolj obsežno:

Also ganz ehrlich: Es hat sich in den 6 Jahren Blau/Schwarz bzw. Schwarz/Blau(Orange) nicht so viel verändert:

Die Sozialleistungen sind in die Höhe gegangen
Die Ausgaben für Gesundheit etwas gebremst gestiegen
Die Ausgaben für Kultur gestiegen
Šit, to je sploh grozno, denar porabljati za brezvezno kulturo!
Die Restitution gestohlener Kulturgüter endlich angegangen worden (und weitgehend abgeschlossen worden, was auch wichtig ist)
Die Pflege-Möglichkeiten wurden ausgebaut





Ah, dovolj zdaj moram na delo. In še naprej "onesnaževati" Avstrijo s svojo prisotnostjo.
Prav lepa hvala, da se boriš za to, da bo Avstrija avstrijska in olepšuješ dan, vsem ki jim je dano gledati tvoj lep filmski nasmešek in žareče modre oči.


(Ok, zadnji čas, da grem bruhat.)
....
PS: In če se bo kdo zdaj vtaknil v kakšne površnosti: STOP! Nisem strokovnjak, ne gre mi za pikolovsko malenkostnost (a je ta beseda obstajala že prej?), ampak za glavno idejo.

Bruh.

Moram priznati, da sem se zavoljo notranjega miru prenehala informirati o aktualnih zadevah. Televizije že tako nimam, časopisem se zdaj namenoma izogibam (razen če gre za kakšne estetske, (poljudno)znanstvene teme ali kaj podobnega).

Ampak včeraj je naneslo, da sem si ogledala del soočenja med kandidati za kancelerja. Ne preveč, ker nisem mogla zdržati. In ker nisem mogla verjeti, da obstajajo taki ljudje. In da so na takih položajih. V bistvu me bolj šokira, da obstajajo ljudje, ki jih volijo.

Razumem, da politiki izoriščajo svoj položaj, kvasijo lepo zapakirane neumnosti. Pač gledajo le na lastno rit in se zraven izumetničeno smehljajo (bruh).

Ampak, da obstajajo ljudje, ki jih volijo. Ne, tega ne razumem. Kaj imajo od tega, da izvolijo eno tako rit?

Mislim, da imam novo alergijo, alergijo na Faymanna. Zelo akutno se je pojavila včeraj. Meni osebno grozna uporaba demagogije, ampak če ljudem to ustreza....

Kaj res obstajajo ljudje, ki nimajo niti ene možganske celice?

Ampak ja, jaz tako ne smem voliti. Hvala, res! Ker bom lahko čez nekaj let plačevala davke, a volilne pravice ne bom imela. Hvala za tako demokracijo.

Zato se bom spet raje zaprla v svoj sveti svet, se ukvarjala sama s sabo, z osebnostno rastjo, učenjem in novimi spoznanji.

In upala, da me kakšni novi poltični ali kakšni drugi ukrepi ne bomo osebno (pri)zadevali.

Dons sm pa peder.

Že dolgo me ni nasmejal kakšen videofilmček na youtube. (Beri: od "how animals eat their food" naprej). In sploh me je nasmejal pred tem samo en videofilmček z namenom promoviranja nečesa ("Dumb ways to die").
Ampak, tale "ampak dons, dons sem pa homoseksualec" se mi zdi izredno kul. In še ta pogled na koncu. Mislim, da če bi bila tip, bi bila tudi jaz za trenutek ogleda tega videa homoseksualec. Sicer mi ni čisto jasno, kaj promovirajo. Predvidevam da strpnost :) No, meni se zdi vsekakor simpatično.

Drugače je pa to to. Predlagam sicer, da vsak to naredi in objavi :) V bistvu bi se mi zdelo simpatično, če bi za vsako stvar objavili kaj takega. Recimo "nego danas, danas sam pa bosanac", "apmak dosn, dnos mam pa diksleksijo" itd.

K vragu s politično korektnostjo.


P.S. Glede bosanskega stavka. Morda so napake. In vem, da vsi Slovenci znate ta jeziki. Vseeno bodite strpni, do tistih, ki ga ne, in se jim ne da guglat, če je pravilno. Dankešön.

Vtisi nekega jutra

Cepki. Neizmerno vas ljubim. Ubranite me pred grozotami zunanjega sveta. Pred telefonirajocimi na busu, ki kricijo v telefon, da ga verjetno sploh ne bi rabili, ker jih sogovornik ze tako verjetno slisi. Hihitajoci se najstniki in tako dalje. Prosim, mir. Ljubim mir. Zato ljubim naravo in gore.
Ce v hribih srecam prevec ljudi, je to itak potem brezveze. Rajse ne hodite v hribi, res. Je nevarno pa tko.
Sprasujem se ce so pankovsko izgledajoci ljudje s psi na podzemni dejansko nasilno naravnani? Jaz bi rekla, da so verjetno rasisticno nagnjeni in precej anarhisticni. Moram precekirati (le z googlanjem seveda, nocem se spravljati v nevarnost). Nekdo pravi, da so bolj levicarski. Po mojem ne drzi, ampak poglejmo.
Mraz je. Ledeni, mrazi in zazira v kosti.
Zakaj ljudje ne morejo biti tiho niti v knjiznicah? Primazati. Nekomu. Takoj. Zdaj. Si mislis, in sklepetas z zobmi.
Te dragocene minute zjutraj preden se posvetis faksu. Ideje bi verjetno morale kar vreti z mene, a sem tako zaspana, da bom najprej za ogrevanje resila nekaj rutinskih vaj.

današnja lektura

Moja današnja lektura ob kavi in kosilu je Family priloga nekega časopisa. Tema družine in otrok se mi zdi zelo zanimiva. (Da ne bo pomote, ne ker hočem imeti otrok!)
Zanimivo se mi zdi dejstvo, da se veliko ljudem zdi samoumevno imeti otroke. Ali pa mi je zanimivo opazovati mlade družinice v podzemni. Sicer te otroke precej pomilujem. Ko vidim petnajstletno kurasto punco, neokusno oblečeno, z vidno slabimi dohodki (ponosna sem na to, da sem sem se spomnila tako olepševalnico :D) in fanta s grozeče izgledajočim obrazom in v trenirki. Mati je seveda živčna in oče gleda skozi okno. Na glas sta sanjarila o počitnicah. Škoda se mi je zdelo, ko so zapustili podzemno in sem se namesto tega spet potopila v zapiske.
V glavnem sem iz priloge nisem izvedela nič novega, razen da je bedno imeti otroke, ko si mlad. No, super, to sem že vedela.
Potem pismo mame, ki je posvojila otroka iz vojnega območja in to dejanje obžalujejo. No, je za pričakovati.
Potem pismo gospodinje, ki obžaluje, da je preveč peglala in opravljala gospodinjska dela. No, vsaj meni se kaj takega ne more zgoditi.
Ok, naslednjih članki so še bolj dolgočasni. Do tega, ki govori o tem kako se otroci učijo slovnice. Ok, ne le tako zanimivo. Potem o poimenovanju otrok in da to pove veliko o starših, jao, spet nič novega. Kevin in Konstantin tako verjetno nimata veliko skupnega. In omenjen je že znani stavek "Kevin ni ime, ampak diagnoza." In veliko ljudi še psu ne bi dalo tega imena (ja, dobro, ta stavek sem si sama izmislila). Ime veliko pove o človeku, predvsem o socialnem statusu staršev, o njihovih pogled itd. No, spet nič novega. In priloga je dobra kvečjemu za na stranišče.
Me pa vseeno zanima zakaj hočejo imeti ljudje otroke. Ker mislijo, da bojo njihovi otroci tako lepi in inteligentni, da jih je škoda ne imeti? Da jim ni dolgčas? Ker jih imajo vsi? Ker želijo živeti od podpore? Ker upajo, da bodo otroci skrbeli zanje, ko bojo stari.
Zanimi me tudi, zakaj ljudje hodijo na nosečniško telovadbo in tako dalje.
No, meni zadostuje, da si kdaj sposodim pridne, fletne in pametne otroke. Sicer priznam, da je malo škoda mojih potencialnih otrok, ki bi bili trojezični, pri 5 bi znali tekoče pisati, igrali bi šah in plezati začeli že pri dveh letih, in bi bili lepi in inteligentni.

Kaj? Zakaj?

Kaj je smisel življenja?
Sprašujem, a ne dobim odgovora. Zanima me, kaj drugi mislijo o tem. Jaz ne vem. Zanima me. Kdo pravi, da je človek socialno bitje? Ne vem. Je to res? Je to le privzgojeno? Kdo pravi, da je smisel veselje? Kdo pravi, da je smisel trpljenje? Nič od tega ali oboje. Ali vse. Ali je smisel ljubezen? Ali ni to preenostavno? Kaj sploh je to? So smisel lepe obleke? Dober avto? Potovanja? Zadnje ne. Udobno življenje? Mislim, da ja. S kančki neudobnosti. Smo sploh svobodni? Kaj je svoboda? Smo svobodni le, ko nimamo nič za izgubiti? Je to smisel? Mislim da ne. Je smisel, da ustvarjamo? Mislim, da ja. Ampak, tu je ampak. Je važna kvaliteta ustvarjanja? Javnost ustvarjanja? Je smisel učenje? Radovednost? Zna biti? Je smisel pomoč družbi, prizadevanje za izboljšanje sveta. Kaj bi na to porekel Sizif? Lepo bi bilo, če le-to ne bi bilo potrebno. Je smisel v tem, da grem enkrat na Galapagos, izdam knjigo in živim udobno življenje? Obstajajo alternative? Je treba razmišljati o tem? Pripomore to pri iskanju smisla ali je zapravljanje časa. Ne more biti smisel v tem, da se človeštvo ohrani, da vsi živijo solidno, ampak nič več. Ni dovolj. Kaj sedaj? Lahko sploh govorim o tem, če ne vem? Je morda smisel življenja egoizem? Ali altruizem? Oboje? Je smisel, da razmišljamo o smislu? Zakaj razmišljamo?

Prosim.

Unfassbar! Še vedno sem v šoku, ko prebiram, kaj se trenutno dogaja v Stockholmu. Ne le trenutno, ampak  je bila situacija že dolgo pred eskalacijo. Žalosti me! Država blaginje. Na žalost bivše. Moj najljubši košček sveta.
In zdaj se dogajajo geti. Ljudje ne govorijo več švedsko. Ker so Švedi tako prijazni in v bankah in javnih ustanovah poskrbijo, da ljudje lahko govorijo v svojem jeziku. In tako dalje.
Švedska sprejme največ prosilcev za azil, imigrantov, karkoli iz tretjih držav. Le petina naj bi jih potrebovala azil. Velika večina, 90 % odstotkov jih živi od socialne pomoči. Veliko se jih za Švedsko odloči ravno zaradi tega, torej že pridejo z namenom izkoristiti socialni sistem. V Malmövskem Rosengardu se že tako ni dobro sprehajati, če hočeš ostati cel. Policija je nemočna.
In zdaj v predmestju Stockholma. Nepojmljivo. Nočem, da se to dogaja v Stockholmu. Če gremo dalje, večina priseljencev je nepismenih. Švedska porabi miljarde za socialno podporo priseljencev. In za piko na i se potem najde še eno teslo po imenu Khemiri (ja, naj vas vtis ne vara, lep, prijazen, prijeten in dober pisatelj- sicer ga ne poznam, ampak po poročanju) in v dolgem pismu skritizira Švede in med vrsticami vse Švede po vrsti označi za rasiste. To pa je prava klofuta. Ne, nož v hrbet. Karkoli. In Švedi so seveda zelo odobravajoči do pisma. Me zanima, kako se bo odvijalo po teh izgredih v Stockholmu, zjutraj pri novicah je bilo na cestah videti jezne in razočarane ljudi.
Žal mi je, da se to dogaja na Švedskem. V mestu, kjer sem si vedno želela živeti. Ker je tako lepo, varno.

Prosim, pustite Skandinavijo pri miru z izgredi. Prosim.



ps: Ne jamčim za vse podatke. Umetniška svoboda pa to. Gre za idejo in ne za natančnost. In pretiravanje je, kadar je, tu zato da spodbudi k razmišljanju.

Novice

Gledati ali brati novice zna biti velika napaka. Jaz si na žalost ne morem pomagati, da med jedjo ne bi gledala nečasa ali brala.
Tako sem pri zajtrku poslušala kratke 5-minutne novice. Čeprav sem streaming ustavila že pred četrto minuto, sem izvedela za tornado, nasilne izgrede vključno z zažiganjem avtomobilov v moje najljubšem mestu (prosim, vsaj moje najljubše mesto in Slovenijo pustite na miru!) in vedno večjo brezposelnost na Švedskem. Pa dobro jutro, kaj naj rečem.
Potem sem sedajle, med kosilom (moram priznati, da imam še vedno kosilo in vmes jem, slaba navada) brala slovenske novice.
In sem izvedela da je Hilda pobegnila. Obupno, da so taki ljudje lahko na tako visokih položajih. Kaj če uvedli psihološki, inteligenčni test in test znanja za ljudi na visokih/odgovornih položajih. Takoj sem za to.
Tornado se mi ni ravno dotaknil, ker je pač naravno, da se kaj takega zgodi. Zato pa toliko bolj človeška zloba. Zakaj je treba naključnim ljudem zažgati avto? Razgrajati? V državi, ki ti ponudi zavetišče, dober socialni sistem, ti pa v zahvalo pripomoreš k uničenju le-tega.
Hilda je pa tako zgodba zase. Obstaja toliko sposobnih ljudi in kdo pride tako visoko?
Zadnjič sem brala časopis in se ustavila ob članku, katerega mesto je moje (že drugo) najljubše mesto. Kako lepo je socialni sistem funkcioniral. Dokler ga ljudje niso začeli izkoriščati. Povsod precej ista zgodba.

In ko se boste naslednjič ob kavi pritoževali, kako je v Sloveniji slabo, počakajte na račun in se veselite, da plačate le 1 evro in ne 5 in za povrhu še napitnino! Ali ko boste najemali stanovanje. Ali, ko se boste kam odpravljati in se ne boste 2 ure vozili do najbližjega kuclja in zato plačali čez 20 evrov.

Dobri govorniki

Populizem je grozn. Ni važno čigav. Dobri govorniki so lahko tudi nevarni, ker lahko hitro postanemo nepozorni. Črno-bela slikanja prav tako. Tu bi se moral prižgati alarm.
Ravnokar sem prebrala en članek o rasizmu. Na prvi pogled vse lepo in prav. Kritika rasizma. A pomisliš ugotoviš, da te je le preslepil izvrsten in prepričljiv način pisanja. Ki je prepričal kopico drugih. Ob podrobnem pogledu vidiš, da je enostranski in napad na določeno osebo, ki se mi kar malo smili, ker je res brezupno, če te napade karizmatičen človek z občutkom za jezik.
Opomin, da je vedno treba kritičen, ne glede na to kdo je avtor, kako dobro je napisano ali celo če je zastopano naše mnenje.
Avtor se celo postavi v vlogo žrtve, čeprav se mu ni, zgodilo prav nič. Okoli sebe vidi le rasizem in razloge za svoj neuspeh išče v rasizmu. Razlog, da ne dobi službe, vidi v rasizmu. Kaj če bi razlog iskal v pomanjkanju izobrazbe? Naprimer, ker po raziskovanju je namreč nima. In tako dalje. Zakaj je zdaj tako popularno pretiravati v drugo stran?

Nehaj.

Hvala.

Risanka

Jemen. Pouhn kufer ga mam, pa niti še ne vem kaj se dogaja. Problem je v tem, da sem pa tja hočem pogledati, kakšno oddajo ali novice v tujem jeziku, zaradi jezika pač. Danes sem poskusila trikrat in se je vedno začelo z Jemnom, nekje je bila celo glavna tema. Verjetno kakšna vojna. Moram priznati, da sem glede tega precej ignorantska. Politika in dogajanje po svetu me res ne zanima. Sploh ko gre za katastrofe. Dolgočasno je. In tragično. Raje se posvečam drugim zadevam. Saj me zanima za dogajanje po svetu, ko gre za kakšne naravne lepote in kulturo, dizajn, jezik in tako dalje. Ampak katastrofe in politika, ne hvala. Dovolj je kratek pregled, ne pa 1-urna oddaja, potem pa raje ostanem pri risankah.
A me lahko kdo razjasni, zakaj bi se morali ukvarjati s takimi zadevami. Hočem popoln svet, kjer bi se vsak lahko ukvarjal s tistim, kar mu paše, sam s sabo in se mu ne bi bilo treba zanimati za politko, ker bi vse funkcioniralo? Kjer se ne bi treba bilo ubadati s financiranjem študija? Kjer bi bilo znanje samo sebi namen in vrednota in ne vedno sredstvo za cilj? Ker je pač zanimivo vedeti, ker je zanimivo brati? Kjer bi bilo znanje cenjeno. Ker danes ni. Preveč se govori o interaktivnosti in blablabla in kako je vse pomembejše od znanja. Ne strinjam se. Znanje je podlaga, ki jo rabimo. Potem je seveda potrebno še veliko več. Gromozansko več.
No, začela sem sicer pri Jemnu, vse je isto, kot recimo v Egiptu, tako predvidljivo, revolucija, upanje na bolje, ko je že na začetku jasno, da bo še slabše. Ptičja gripa, ki s planeta izbriše dve človeški duši je glavna novice in stokrat nevarnejša od normalne gripe, ki tudi kdaj pa kdaj koga kruto izbriše s planeta. In potem patetične srce parajoče zgodbe. In demonstracije in zahteve. Tako predvidljivo in dolgočasno. Ne morem tega gledati vsak dan. Že v resničnem življenju je tega dovolj.
Torej, ugasnite novice in prižgite risanko.

Oooo igåår.....

Smisel življenja je umetnost. Ustvarjanje in estetika. Ostalo so le sredstva za preživetje. Karkoli. Glasba, slikanje, risanje, oblikovanje. Pisanje.
Ostalo nam le pomaga, da pridemo do te stopnje, ko lahko ustvarjamo. Da imamo streho nad glavo, čas, umirjene misli in mir okoli nas. Da smo siti in zdravi. Da imamo dovolj denarja za svinčnik, papir ali klavir. Da se lahko enkrat pošteno prezračimo (prešportamo), da gremo na potovanje, ali kamorkoli po nov navdih.
Konec koncu vse služi temu, da lahko ustvarjamo. In koliko je potrebno, da lahko to dosežemo. Velikokrat pozabimo na to. In se ženemo za stvarmi, delamo druge stvari, namesto, da bi ustvarjali. Res je, da potrebujemo sredstva, ampak toliko kot si mislimo pa spet ne.
Kaj nam bo dober avto pri tem? Do neke mere je seveda dober, varen in udoben avto važen, ampak kar gre čez to mejo je odveč. Enako velja za vse stvari. In tudi če imamo premalo, da bi si lahko resnično privoščili udobje, je včasih bolje prijeti za svinčnik, kot delati nadure.
(Če bi bila materialist bi se mi že zmešalo. Ker si niti pod razno ne morem privoščiti razkošnega življenja. Ali vsaj udobnega.) Ampak vedno imam svinčnik (in včasih tudi barvice pri sebi). In moram nekako zoorganizirati, da dobim vsaj sintesajzer, kot nadomestek klavirja. Ker bi rada igrala. In se naučila igrati mojo najljubšo pesem.
Včasih, ko slišim za kakšne zločine si mislim, kaj če bi ti ljudje svoj čas, svojo energijo usmerili v kaj drugega. Čečkali, mučili kitaro, karkoli. Oni bi se počutili boljše, ostali pa še bolj.

In še moja najljubša pesem danes (zadnja najljubša pesem je zdržala 2 dni, preden jo je danes zamenjala ta):

Kriza identitete.

Ja, ja, kar prišla je. Pa saj ne, da ne bi bilo jasno. Je kar kristalno jasno. Ampak, se ravno ne morem odločiti ali bi prevajala iz nemščine v slovenščino ali bi se malo "poavstrijčila" in naredila obratno? Ja, ja, saj je dokaj jasno, ko me slišiš govoriti. En neznan dialekt, ki bi ga znali govoriti v neki čudni vasi v Nemčiji. Mogoče. Ampak, ko pišem, se vsaj dokler ne zgrešim členka (kar je sicer poredko in s pomočjo slovarja dokaj preprečljivo) lahko mirno izdajam za Anke.
Sicer pa, zdaj, ko začenjam pozabljati slovenske besede in je zadnji čas, da tečem v knjižnico in si izposodim slovensko knjigo, pa ne preveč staro, saj hočem le iti s časom in si osvežiti znanje slovenščine. Ja, ja moj besedni zaklad je vse bolj počitniški. Se bojim, vsaj. No, saj verjetno se ne bo zgodilo. Bolj verjetno se bo moja slovenščina malo čudno obarvala. Sicer je bilo pa to že vedno.
Ja, ja in iz kje sem? Središče je trenutno Dunaj. Počasi se je prestavil sem. Najprej dom. Le med šolskim letom. Nato stanovanje skozi celo leto. In tako dalje. In Slovenija je vedno bolj daleč. Vožnje z vlakom so postale naporne. Predrage. Saj ne, da ne pogrešam domačih. Ampak, prestresno je živeti na dveh koncih. Preveč časa gre zato! In obiskati moram še toliko dežel. Malo iz veselja, malo iz nuje.
Upam, sicer da se bom enkar "podvojezičila", in bo iz moje nemščine izginila misteriozna obarvanost. Meh, vidim, da bo treba kmalu domov. Dringendstens. Nujnasto. Joj, ne sliši se tako dobro kot sem mislila. Pa nič ne de. Time to go back. Učit se pojdi! (mi odzvanja v ušesu)

Cancion of the day

Prsti kar zasrbijo, ko jo slišiš. Ne moreš, da ne plešeš :) Top salsa pesem!
Ni več kaj za dodat. Bolj za plesat.
In ja, skoraj mi je bolj všeč kot original. Morda, ker sem jo prevečkrat slišala. Ker sem leta za poslušanje rock glasbe že prerasla.
Zdaj je čas za salso, soul in pop :) Hiphop in disco glasba prav tako zmagata nad rockom. In jazz. In vse, v bistvu.

Versuch vol. 2

Autsch. Schon wieder. Immer wieder. A-ha. Ciao.
Wie schafft man das? Nein, wie schafft man das (andere) nicht? Hirn? Fehlanzeige. Fehlhirn? Hirn vol. 2?
Sollte ich versuchen den roten Faden zu kriegen? Zumindest einen halben Satz schreiben? Nein. Überspringen wir zur Musik. We´re up all night to get lucky..... lalalala.... Gute Musik, kann vieles bewirken. Schmerz verstärken. Auslöschen. Tränen hervorrufen. Oder vielleicht sind es doch Menschen?
Wieso sind einige Charmant? Lächeln süß? Humorvoll? Cool? Stylish? Kreativ? Intelligent? Wohlhabend? Wieso bricht anderem die Zunge, wenn sie was sagen wollen? Deren Lachen, wenn sie endlich ihre schiffe gelbliche Zähne zeigen, ziemlich lame aussieht? Humor ist auf dem Niveau ******** (ich sage es lieber nicht, damit er/sie sich nicht beleidigt fühlt :P). Cool höchstens auf eine andere Weise (was auch immer das heißen mag-> Höflichkeitsfloskel). Nichts von dem, was die Charmanten haben. Auch nicht eine/n Charmante/n.
Änderung? Ich denke schon. Arbeit, arbeit, arbeit. Superpowers. Und so weiter.Man muss sowieso ständig an sich arbeiten. Wenn man auch schon übersupercool ist, hilft nichts. Guter Trost?




Sorry for the Deutsch. Learning still in progress. (Habe auch nichts dagegen, wenn mich jemand auf die Fehler hinweist!)

Eh.

Včasih me zagrabi mega-domotožje. Na primer zdajle. Saj niti nisem tako daleč od doma, a grem precej poredko domov.
Večino časa, če nisem ravno v kakšnem prenabasenem busu, imam kar rada to mesto. Ima eno veliko napako. In sicer - ljudje ne govorijo slovensko. Jaz pa totalno hrepenim po tem, da lahko govorim slovensko! Morda tudi zato pišem blog, ker se lahko izražam v slovenščini. Ker imam ob večerih, potem ko ponavadi napišem kakšen tekst ali preberem kakšen tekst v tujem jeziku, uporabljam en do tri tuje jezike dnevno poln kufer tujih jezikov in si želim le še slovenščine. Saj ne, da ne maram tujih jezikov, nasprotno, a vseeno,... Na začetku, no skoraj tri leta mi je bilo všeč govoriti nemško, hotela sem jo uporabljati čim več, da se čim bolje naučim in mi je bilo popolnoma vseeno, ali govorim slovensko ali ne.
Samo sedaj, jao. Nasprotno.
Morda bi si v knjižnici sposodila kakšno slovensko knjigo? Ali včasih pogledala kakšen slovensko oddajo? Eh.

Ljubitelji jezikov in jezikovni pragmatiki.

Obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki se jezikov učijo zaradi zanimanja in tisti, ker pač pričakujejo boljše možnosti za zaposlitev ali so se preselili itd. ali whatever.
Seveda spadam med tiste prve. Ki se jezika učijo, ker je lep, zanimiv. Ker te očara struktura, zven jezika. Morda literatura v tem jeziku ali kultura. Karkoli. In se učiš jezika, ne glede kaj boš imel od tega. Ga resnično želiš obvladati in razumeti.
In potem obstajajo tisti drugi. Ki jih kot pravi jezikoslovec ne moreš razumeti. Jih potihopa obsojaš, da ne dojamejo lepote jezika. Se učijo iz nuje in ne iz veselja. Hodijo na tečaje nemščine, ker si obetajo službo v Nemčiji, za Goethe-ja jim je popolnoma vseeno (no, saj veste sami, kako se lahko še izrazimo ob takih priložnostih, ampak ni moj nivo). In veste kakšna muka je, če se v družbi takih učiš jezika! Se veseliš lepih stavkov, čudovitega stila, nekoga drugega pa zanima le poslovni vokabular. Da ne bo pomote, seveda je poslovni vokabular tudi pomemben, ampak je le del jezik, uporaben, a ne najlepši.
Longuepurlongueizem. (Jaaa, ne znam francosko. Je pa takoj na prvem mestu moram-se-naučiti-liste. Majčkeno pred japonščino in kitajščino.)
Veste kaj. Bom kar malo posplošila. Ker je res. Najlepše stvari nimajo smisla. So same po sebi smisel.

Športna vzgoja

Ok, moja magična dieta bi zagotovo delovala, če bi se je držala. Seveda se je ne. Sicer pojem manj cordon blue-jev, ker je pečico predolgo treba greti in se me ne ljubi lušiti krompirja.
Seveda, mi ne pamet ne pade se posluževati kakršnihkoli dietnih tablet, napitkov. Že zaradi tega ne, ker se potem ne bi mogla več posmehovati tistim, ki to počnejo (saj ne, da verjamem, da delujejo, razen pri zeleni kavi me malo ima...). Ali pa izogibovalne in razne stradalne diete. Še vedno ne morem verjeti, da nekateri to počnejo.
Tako ali tako se športu ne moreš ogniti. Ali vsaj ne smeš. Vedno sem sovražila telovadbo v šoli in posledično šport. Resno, se mi zdi, da bi pri športni vzgoji morali storiti več, da bi otroci vzljubili zdravo gibanje. Mi pa smo se stalno šli športe z žogo, ki se meni osebno ne zdijo prav nič zabavni. Še zdaj ne. Žoga pri med dvema ognjema se mi zdi prav grozeča in igra tudi precej dolgočasna. (Zdaj odbojko kdaj pa kdaj rada igram, KLJUB temu, da se mi je v šoli pošteno gabila) Res, zakaj taka enostranskost pri telovadbi? Ko pa obstaja še toliko drugih športov? Plezanje? Kaj bi bilo tako težko naštimati plezalno steno v telovadnici. In tako dalje. Šport ni samo "med dvema ognjema", kot dobiš vtis iz srednje šole.
In aja, otroci v osnovni šoli, te seveda z užitkom zasmehujejo, ker si slab pri telovadbi. Važno je bilo sicer le-to. Če si bil zguba pri matematiki, je bilo to vseeno. (Za bullies-e seveda, goro mišic brez možganov.)
Za zdravje in malo za stas se zdaj s športom ukvarjam vsaj dvakrat na teden, če se časvono izide, trikrat. In vsaj bolj zabavno in produktivno je, kot v osnovni šoli.

Nesojeni stol

Jebenti! Ravnokar sem si ogledala, koliko stane stol,  ki si ga želim. Za izbruhnit od jeze. Čez dva tisoč evrov. Kakšna žalost!
Nujno moram zadeti na lotu, ali se bogato poročiti. Ja vem, lahko bi se sama potrudila, da bi bila kdaj bogata, ampak to traja in predvsem sem za to prevelik idealist in raje nimam denarja, kot pa da delam nekaj,  kar me ne veseli.
Torej, adijo moj nesojeni stol!

Nepismenost

AAAA! Zdaj pa se je še zapisek zbrisal.
Popolnoma sem finančno nepismena in to me tako jezi. Do konca! In jezna sem na šolo in podobno, ker se že celo življenje učim nepotrebno! Še eno nepotrebnost, pa bruham! Še dobro, da imam ta semester same smiselne stvari, ker bi me sicer pobralo.
Jezi me, ker niso sposobni v šole uvesti ekonomije. Resno, zakaj ne? Sicer je še več takih stvari, ki jih je premalo, in ekonomija je ena izmed teh. Vsaj na izbiro bi lahko bil!
In hočem dostop do Financ in Economista! Tako, da če kdo ne bo vedel, kaj naj mi podari za rojstni dan, naj mi prosim ne podari šundr romana (ki ga itak ne bom prebrala, in ga morda podarila komu drugemu) ampak morda kakšno izmed teh revij ali morda kvalitetno! knjigo.

Tako, manj neuporabnosti ala filozofski spisi, ampak bolj na uporabno znanje.

O knjigah brez rdeče niti

Ne maram revij in časopisov. Popravek, ne maram medijev, ki so mi dostopni. Toliko bedarij na kupu, nič novega, nič poglobljenega, in že na prvi pogled neresničnega. In potem še tisti radii, ki že 10 let vrtijo iste "hite" iz osemdesetih. Džiss.
V glavnem, pametne revije so na žalost za moj žep predrage. Na internetu pa tudi plačljive.
Da ne govorim o res strokovnih revij, rada berem o naravoslovnih temah, a ne vem kje lahko dobim kakšne sveže informacije. Doma imamo samo National Geographic ob katerem mi gre žal na bruhanje. Zadnjič bi najraje nekoga pretepla, ko sem brala švedsko slovnico prirejeno razloženo posebej za slovenske govorce in je avtorica v stilu prvošolčka razlagala kaj je glagol, do razlaga samostalinika sploh prišla nisem, na žalost pa do razlage artiklov. ("To so ene besedice, ki jih v slovenščini ni.")
Potem sem bila zelo optimistična, da bom na internetu pobrskala po časopisu Finance (ker ravno pijem kavo in zraven potrebujem "lekturo".). Kakšen članek bo že zastonj. Seveda ne. Saj se strinjam, da ne more biti vse zastonj. Ampak... Zdaj si tega ravno ne morem privoščiti.
Saj, priznam, v knjižnici bi jih lahko prebrala. In ko smo že pri knjižnicah, jih moram tudi pokritizirati. Sploh ko vidim tam igrala. Saj nimam nič proti temu, ampak halo! to je knjižnica in ne zabaviščni park. Ampak dobro, prežvečim.
Bolj bedna in knjižničniproračun-zabrezveze-požirajoča je vsa ta trivialna literatura in revije. In ljudem je to samoumevno. Da bodo v knjižnici dobili vse doktor romane, rumene revije. Včasih se kar križam in začnem moliti, ko mi ljudje govorijo kaj vse berejo. No, v bistvu je bolj problem v tem, da mislijo, da je to kvalitetna literatura in se celo hvalijo, da to berejo. Ni problem, da kdaj bereš bruh-literaturo, saj moraš tudi vedeti, kaj pišejo itd., ampak z rezervo, za zabavno in malo se moraš sramovati in skrivati da to bereš (tudi jaz prelistam Cosmopolitan, če mi pride pod roke).
Ampak ne, ljudje zahtevajo to, da se bodo potem poleti lahko cvrli na plaži z doktor romanom v roki.

In še nekaj, alergijo imam na ljudi, ki ne poznajo Wilda, Kundere in Dostojevskega. Ne boste verjeli, takih kar mrgoli tudi na faksu. In to družboslovcev.

In na tiste, ki hvalijo Da-vincijevo šifro tudi.

In tiste, ki mi za rojstni dan podarjajo šundr kriminalne romane. (In ja, vesela sem vsakega darila, ampak da kdo tako nizko oceni moj okus!?)

Mi smo 20%.

Zdaj me bo kdo obtožil pesimizma, pretirane kritike. Morda teh 80 %. A mi je figo mar. Nisem ravno ljubitelj človeštva. Da ne bo pomote, človek ni enako človeštvo.
Ker še v odrasli dobi ne razumem načel in logike človeštva. Kdo se ima sploh čas ukvarjati z vojnami? Kaj ne bi v tem času raje igral kitaro, naslikal tihožitje, akt, karkoli, raziskoval? (To sem se spraševala, ko sem brala, da je Severna Koreja prekinila pakt o miru? premirju? z južno sosedo.)
Nikoli mi ne bo šlo v glavo, zakaj nekoga ne bi maral le zaradi pripadnosti, nazorov, življenjskih vzorcev? Še manj mi gre v glavo foušarija. Bomo imeli kaj več, če bo sosed imel manj?
Vseeno je če ukrademo čokolado, strižemo brez računa, saj drugi kradejo še več. Zakaj bi obsojali na tak način? Nabere se. In saj veste, velja tudi to o priložnosti.
Zakaj ne morem pohvaliti postave nekoga, ampak takoj sklepati, da nič ne je, je anoreksičen in tako dalje in da je špeh itak lep? (Oprostite, ampak tudi zdravo ni.)
In kdo se je sploh spomnil besedo normalno? Ker je čisto nenormalno uporabljena. In izklučeje toliko človeštva. Kaj pa ljudje z shizofrenijo? Avtizmom? Prvim je že tako težje. Drugim pa je predvsem težje, ker jih ljudje ne razumejo in sprejmejo (osebno mnenje).
Kakorkoli, na srečo obstaja tisti 20 % ali morda še manj, ki so pač kul. Ostalim pa pač vljudno ignoriranje ignoriranje z vljudnostimi.

Patetika

Ravnokar berem zapis nekega ubogega revčka, ki je moral zapustiti Slovenijo, ker je v tujini dobil boljšo službo. In mu je tako hudo, ker bo zapustil svoje starše in brata. Pri tridesetih. Za zjokat, da moraš pri tridesetih zapustiti svoje starše! Sirota uboga, se mi kar smili! Še to naj povem, da je kraj kamor odhaja sice tujina, ampak z avtom oddaljena ravno 6 ur iz Ljubljane. Ja, šit saj nikoli več ne bo videl svojih sorodnikov! Seveda je kriva država, ker tu ni dobil službe. Ampak, v to se zdaj nočem vtikati. Ampak samo za info, v drugih državah je mogoče dobiti službo, v državi kjer si odraščal-ampak te so tudi večje, in morda je ta služba, čeprav je v isti državi, oddaljena več kot 6 ur. Ne bom zdaj govorila, ker poklic, ampak mislim, da bi bilo treba biti vsakomur jasno, da bolj ko se specializiraš, bolj zahtevno kot iščeš službo, bolj fleksibilen moraš biti.
Če si doktor fizike specializiran na kakšne nanofotovoltaične celice, pač ne boš dobil službe s Spodnjem Kašlju!
Poleg tega, resno, pri tridesetih letih, bi moral biti sposoben živeti po svoje. Sam. Poleg tega je ena izmed budističnih modrosti ta, da si svoboden takrat, ko nisi navezan na nič, na nikogar. Ne na svoj kraj, ne na ljudi. Seveda, ni treba s tem pretiravati, ampak samo tako za informacijo, da včasih s tem pretiravamo. In to v dobi, ko imamo skype.
Sicer se pa strinjam, da je Slovenija dokaj butasta država za delo. Mislim, da ne bom poskušala iskati dela tam. Aja, sem pozabila, da itak verjetno tudi ne bi mogla dobiti česarkoli, nimam zvez, namreč. Damn it.

Samo ne bodite patetični, okej? Aja, pa ne pritožujete se preveč čez Slovenijo, tudi to je živceparajoče. Sploh če gledaš z "odzunaj" in veš, da je povsod nekaj narobe. In ne, tudi v "obljubljenih deželah" ni vse bolje.

Nonplusultra navodila za hujšanje

1. Nikoli ne jej pice in cordon blue-jev na isti dan. Z izjemo enkrat na teden.
2. Premakni svojo rit. Vsaj dvakrat na teden malo dlje.
3. Pojej le do 16 kinderpinguijev tedensko. In nič drugega. (Ok, razen če kje zastonj talajo. Tukaj lahko do izraza pride "gorenc" v tebi in se trikrat sprehodi mimo. Itak se to ne zgodi velikokrat.)
4. Sam delaj čips (tisti ta kupljeni je itak nagravžen in sam si lahko narediš okuse po želji, mnjam.)
6. Pij kakav, namesto da poješ tablico čokolade.
7. Ko se s kom dobiš na kavi namesto vroče čokolade ali soka pojej tortico. Sliši se paradoksno, a to te vsaj  nasiti in na poti domov ne boš spotoma pojedel kebapa.
8. Več nasvetov nimam. Ostalo lahko ješ po mili volji in nič se ti ne bo zgodilo. Itak boš enkrat sit in ne boš      mogel več jesti :D
9. Še to-kitajska hrana je super. Če izbiraš med kitajsko in pizzo, izberi kitajsko.
10. Ne jej po deseti zvečer. Sadje je seveda izjema.

To je ta magična dieta. Meni se zdi super :) Za informacijo naj vam povem, da sem s to magično dieto izgubila že dve kili. Brez matranja :D

Vse je v glavi (in včasih še preveč)

Resnica. Ne vem, skozi kakšna očala gledamo nase, na svet, ampak le-ta imajo močno popačena stekla. Ogledala niso odsev realnosti. Realnost, ki je v resnici bolj iluzija, nastaja v naših glavah. Smo lepi, pametni, nadarjeni za nekaj? Vseeno je, kako nas zaznavajo drugi, kaj je res, v naši glavi nastaja drugačna slika. Nadarjeni smo, znamo peti, imamo super postavo. V glavi. Ali pa smo debeli, grdi, nenadarjeni. V glavah, pač. Če se naša slika ne potrdi od zunaj (stilsko lame stavek, vem), reagiramo obrambno, razloge vidimo drugje. Čeprav, kje so razlogi? V vsaki glavi svoja resnica. Vsako komuniciranje vsebuje le odsev resnice v glavi. Včasih je spremenljivo. A včasih-kje je zdrava pamet? Zanima me, zares me zanima. Čudim se. Einstein je imel prav, vse je relativno, a hkrati le dokaj izmerljivo, matematično. Veliko teorij je. Zanimive. Kako se navadno precenjujemo v stvareh,  za katere nimamo pojma. Ne znam povedati zase, se precenjujem? Podcenjujem? Potrebna je distanca. Do sebe je nimamo, kakopak. Stvari delimo preveč na črne in bele, vmesni odtenki se izgubljajo. A življenje in resnica so vmesni odtenki. Krivulje.

antipikizem & antistavkizem

Kako si pa ti bedno naredil, čisto si nesposoben, da te ni sram, vsak bi znal to bolje, in potem še plačilo zahtevaš za to, ali je to sploh kakšno delo, pojdi raje kaj pametnega delat, le zakaj ti je bog dal roke, graditi hiše, polagati ploščice, ne pa posedavati in nakladati da delaš, kakšno delo, saj imaš lahko to za hobi, sam pa delaj kaj koristnega, ali pa ti, tisti drugi, len študent, ki živiš na plečih davkoplačevalcev sam pa mešaš zrak, le kako bi še potrebovali tvoji dve roki, da bi ustvarili kaj koristnega, sploh ne veš, kaj je pravo delo, kot ga imam jaz, poštar, ali moj svak tovornjakar, ti jaz rečem, to je pravo delo, za nas prave dedce, ali pa moje žena, tako dobro puca, stanovanje je vedno čisto, in kuhati zna, taprava baba, vedno me pričaka s kosilom, ne pa današnja mladina, briga jo za čistočo, ne misel jim ne pride čistiti tal, samo sedijo za knjigo, karnekaj potujejo in hodijo ven, na tisto aerobiko, ha! če bi pošteno delali, jim ne bi bilo treba na aerobiko ali pa teč, in tako izbirčni so, sploh ne spoštujejo pristne slovenske glasbe, še atomikharmonik jim niso všeč, pa bi človek mislil, da so moderni, saj so fejst in v uho grejo, ampak ne, današnja mladina se zmrduje, posluša nek tuc-tuc in kričanje, neke pesmi, ki sploh nimajo melodije, ne grejo v uho, in povrhu niti v slovenščini niso, da jih ni sram, in potem krneki hujšajo, ne tako kot včasih, ko jih bab bilo še kaj skup, ne pa sama kost in koža in pa te mišice, dajte no, in ne da imajo ljudje dan danes pse in mačke po hišah, še zajce in prašiče imajo za hišne ljubljenčke.

Kam gre ta svet.

estetika = funkcija. in pika.

Sem sredi nič. Ali pa je sredina niča okoli. Ta nič je iz betona. Ali pa brez duše. Zakaj mu nihče ni vlil duše? Estetika je funkcija. Estetsko je funkcionalno. Živimo, gledamo, ker je lepo. Ne živimo, da preživimo. Beton je siv, flekast. Umazan. Še ena stvar, ki nam odžira duša in krade energijo. In prostor. Nas zastruplja. Naše oči in telo. Pločevina. Grda, nagravžna pločevina. Nam je tega treba? Koliko dreves, klopic, igrišč bi bilo na mestih, ki jih zaseda pločevina. Kolesarske steze.
Pločevina in beton. Vse skupaj se meša v neko grdo, sivo zmes, ki ji ni konca. Ljudje delajo, da lahko kupijo še več pločevine. Kakšen privilegij. Egoizem.
Sem za dušo. Ali je morda problem v nevednosti? in ljudje ne poznajo razlike med živim in neživim? Med dušo in odsotnostjo le-te. Glede na to, da nekdo (ki mimogrede sebe zelo precenjuje) ni verjel, da so rastline živa bitja, je to zelo mogoče.
So tudi slabi okusi (mimogrede, če še kdo reče, da je to subjektivno, naj se kar sam brcne v rit! je do neke mere, ampak mi gre zelo na živce, da nekateri te meje pretirano raztegujejo. posebno popularen je ta stavek med tistimi, ki res nimajo pojma od estetike.). In si rečejo, ha! ta grd beton (vsaj to so pogruntali), bo treba nekaj okreniti. Vse je tako sivo! In gredo v drugo skrajnost (ki je sploh najbruhnejša), pobarvajo hišo v flourescentno zelena in pred hišo postavijo za en razred palčkov (mimogrede, ali  jih lahko kdo prosim prepove??!! prooosim!!!). In še kakšno piko na i bi se našlo, za katero nimam dovolj slabega okusa, da bi se jo spomnila.
In ja, Hundertwasser! Tudi ti si pretiraval! Ampak, všeč mi je. Morda me le jezi, ker bi rada stanovanje v hiši, ki si jo projektiral in vikende v Bad Blumau!

jodl-fenomen

Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo, a v srcu mi spomin na mlade dni budijo... Čebelice, čebelice, .... Pozabim vas nikdar, vaš stari čebelar. Lalalala...
Ste že slišali za jodl-fenomen? Morda še ne, ampak lahko se vam zgodi prej, kot si misliš. Ta fenomen vsebuje, da se kar naenkrat v tebi prebudi ljubezen do poslušanja jodl muzke. Posebej spodbudno za nastanek tega fenomena-sindroma je, bivanje izven slovenije (čem bolj stran tem boljše) in čim manj stika s Slovenci. Potem vam kar naenkrat začne pasati goveja župca in Slaki so sploh največji carji (btw, a se ta beseda sploh še tako uporablja?). In ko kdaj nenadoma zaslišite Golico (verjemite, to se zgodi) ste čisto vzhičeni in vsem začne razlagat o Avsenikih. In kar metuljčke začutite v trebuhu.

Prej je bilo seveda drugače. Goveja muzka?! Bruh. Bojte se, ogroženi ste.

Zaenkrat pa že 2. poslušam Čebelarje.

Aja, ko smo že pri muziki. Alergija na stari rock in podobno se me loteva.

Profil: Strohsack-Waehler

Od nekdaj me je zanimalo, kdo so ti ljudje, ki volijo precej absurdne politike/stranke. Kaj jim je padlo na glavo? Če je že iz stratosfere vidno, da nimajo programa? Ali, da je njihov program načelo "deli in vladaj"? Zato me je zelo pritegnila kolumna v časopisu, ki povzema raziskavo politologa o tem, kakšen (bolje: kdo) je tipičen volivec Stronacha (tip je naravnost absurden, poguglajte Frank Stronach, posebno priporočam intervjuje z njim, you'll get the picture).
Eden izmed njihov motivov je bil, da ti ljudje volijo po principu, da volijo močno osebnost, ki je v "življenju nekaj naredil iz sebe" (tako kot druge dva bisera, vsem dobro znani zagoreti Haider in modrooki Strache, ki ima veliko podobnosti z nekim preteklim velikim vodjo. Meni se sicer dejstvo, da ljudje kot je on, nekaj naredijo iz sebe precej tragično, ne ravno meritokratsko. Tip nima izobrazbe (da ne bo pomote, nočem je precenjevati, so razgledani ljudje brez izobrazbe, ampak to ni orodjar Strohsack (njegov priimek pred spremembo)), se ne zna izražati, nastopi so klovnovski.
Tipični volivci naj bi bili starejši. V zibelki n*****lizma, takoj na senčno strani Alp, na avstrijskem Koroškem, so bili med volivci tudi ljudje pod 30 (tragika, že spet), nekdanji Haiderjevi fan-i (ki verjetno lepo nosijo rože na grob tega tragično preminulega velikega vodje).
Ampak bistvo je zadeto s tem stavkom: "Subjektivno vidi (volivec) negativno razvoj države - in poslabšanje njegove življenjske situacije, za kar pripisuje krivdo politiki in ne samemu sebi". Bingo! Torej, verjetno podobni tipi, kot so nacionalisti, ki, ko nimajo več kaj, za kar bi bili ponosni nase, postanejo (preveč) ponosni na svoje poreklo, narod.
Tipičen volivec naj bi bil zafrustriran (ali smo kaj drugega lahko pričakovali? Kar vidim jih, kako zafrustrirani sedijo za stalno mizo v vaškem lokalu in nergajo in pametujejo vse počez. Rahlo okajeni, seveda.)
Najprej je verjel v Haider-ja, nato na St(-bruh-)rache-ja in sedaj odrešitev vidi v Stronachu. Stronach perfektno nagovarja razočarane delavce. Tip se predstavlja kot uspešni industrijalec, hkrati kot "delavski poba".
Njegovi volivci si želijo več kontrole močnega voditelja (vsaka asociacija na zgodovinska dejstva in logična sklepanja kam to pelje, so popolnoma samoumevna).

Ok, sedaj razumem kakšni so ti ljudje. Niso dosegli ravno velike stopnje samouresničenja.

Na kratko: Volivci Strohsack-a (in Strache-ja) so še bolj absurdni kot on sam.

Mistery solved.

Povzeto po članku v Standardu (4.3.2013, str. 24.,N. Weißensteiner: "Männlich, frustriert und früher FPÖ-Fan) z dodanimi lastnimi komentarji

Dnevnik debelega 2.

Danes sem si spet obljubila, da se bom manj ba(j)sala. Za zdaj mi gre še kar dobro. Razmišljam, ali naj preprosto tako manj jem, ali naj si stvari organiziram. Mogoče zapisujem, kaj sem pojedla, in jem le priporočeno količino in kalorično vrednost za moj tip. Rekla bi, da zdaj to približno za še enkrat prekoračim. Vedno sem bila prepričana, da so bonboni precej nedolžni, zdaj vidim, kako redilni so. Precej naivno vem, a mislila sem, da so dokaj dobra alternativa čokoladi. Razmišljam o zamenjavi čokolade s sladoledom. Nočem začeti s prevelikimi koraki.
Naj delam po kakšnem konceptu, kot npr.weight watchers? Kjer si vedno šteješ kalorije. Ne vem če se mi da.
Mislim, da je najboljša varianta da se zamotim, da ne jem iz dolgčasa. In uvedba jutranje telovadbe. Potem pa bomo videli. Če po mesecu dni ne bo nobenega rezultata, je do poletne sezone še dovolj časa, da pridem tudi do plana Ž, če bo treba. Plan Ž je ta, da se sprijazniš, ker ti drugega ne preostane. Ampak mislim, da to ne bo potrebno.

Dnevnik debelega 1.1

Če na vse skupaj malo manj črno pogledam; mogoče ni tako slabo, da sem se spremenila v debeluha. Če se ne bi zredila, bi ohranila moje prehranjevalne navade, se še naprej basala s čokolado in pomfrijem (no, s pomfrijem se bom sicer še naprej, in s čokolado v bistvu tudi....) dokler ne bi imela zabasane žile in bi bila že čisto zamaščena, in ne bi mogla odpreti tudi zamaška, ker ne bi imela moči. Tako pa sem prisiljena jesti bolj zdravo. Oziroma vsaj malo manj. Potrudila se bom. In se bom ukvarjala s športom. Tudi, ko bom že imela popolno postavo (o tem seveda ni dvoma).
Morda mi je lahko zdaj v tolažbo, da mirne volje lahko zbijam šale o debeluhih, ker sem eden izmed njih in mi bodo manj zamerili. Čeprav, tudi to verjetno ne bo funkcioniralo, ker se oni verjetno ne bi strinjali, da sem debeluh :)

Dnevnik debelega 1

Morda se vam zdi smešno se norčevati iz ljudi, ki so debelejši. Meni se ne, ker to izkušam na lastni koži. Saj mi je že tako zelo hudo.

Odločila sem se, da pišem dnevnik. Dnevnik osebe, ki je debelejša, si to prizna in kako s tem vsakdanjik postaja težji. Z debelostjo se pričneš soočati z vrsto težav. Od tega, da ti obleke niso več prav, celo škornjev ne zbašeš več na noge, in kar naekrat se moraš odpovedati belim majicam in kratkim majicam.
Do tega, da te ljudje zbadajo, te opozarjajo, da ti visi trebuh čez hlače. In ogledala bi najraje prepovedal. Obupno je.
Prideš v začaran krog. Ne verjameš, da boš še kdaj lahko shujšal. Zaradi tega si obupan in ješ še več. Namesto, da bi bilo kilogramov manj, jih je le še več.
Vedno sem mislila, da so debeli sami krivi, ker so debeli, a niso. Navajena sem, da veliko jem; pol kile čokolade na dan, pica, obilen zajtrk, dvojno kosilo in hrana pozno v noč je zame stalna praksa. Do zdaj je še kar šlo, a vidim, da sem se začela starati in se mi kilogrami začenajo nabirati.
Priznam, da imam naravnosti ogabno postavo. Vsaj upam si priznati. Lahko se še tako trudim z oblačili pa ne, tega se ne da zakriti. Celo obraz je že bolj zatekel.
Lahko se trudim in trudim, a moj apetit je neznanski in če ne jem, lahko mislim le na hrano. Imam še to smolo, da ne maram zelenjave, sadje pa mi tudi ne diši kaj preveč. Zato pa mi bolj dišijo čokolada in zrezki.
Če vidim čokolado, se ne moram zadržati, moram jo pojesti.
Ne vem, kako to drugim uspeva. Pa ne mislim kakšnih diet, ampak z normalnim prehranjevanjem.

Drug problem je, da je zdrava hrana danes zelo draga. Jagode naprimer, bi mi zelo pasale, pa si jih žal težko privoščim, mislim, da sem jih zadnjič našla za 8 evrov na kilo. Pač, če si reven, boš pa še debel! Dvakratno kaznovan! Pljučna pečenka, ki je veliko boljša kot pa kakšno mleto meso, je trikrat dražja od mase za čevapčiče! In tako dalje!

Denarja za šport tudi nimam. Rada bi si kupila trenažer, pa je s 200 evri občutno predrag, jahanje je s 30 evri na uro tudi ne-privoščljivo.

Saj sedaj bom hodila na kvaziaerobiko in se trudim z jabolki in pomarančami. Ampak, to je tudi bolj muka. Ampak, za lepoto je treba potrpeti, ali kako že?


(ps.: če se sprašujete je odgovor ja, vem, da pretiravam)

Slovenjščina.

Nič hudega sluteč sem pogledala na manjši reklamni pano. In kmalu izbuljila oči. Slovnična napaka. Precej huda. "Kateri" namesto "ki". Saj me še ne bi toliko kap, če ne bi bila to reklama za srednjo šolo!! Srednjo ŠOLO!!! Na žalost sem pozabila, katera srednja šola je to bila.
Nočem si predstavljati, kakšno znanje učenci odnašajo s te šole. Slovensko očitno ne bodo znali tako dobro. Sicer, plakat sam po sebi še ni tako napačen. Veliko pove o šoli. In da je boljše, da otroci te šole od znotraj ne vidijo.
Saj, zato pa je stanje tako kot je. In ne, niso krivi anglizmi in sleng. Sleng pač pride in gre. In ja, jeziki se spreminja, vendar obstaja več oblik nastajanja novih oblik, besed, struktur. Take, ki izhajajo iz potrebe, inovativnosti in tiste, zaradi katerih peče glava- tiste iz neznanja.
Potem bodo šli ti otroci na faks. In bodo postali zdravniki, novinarji in nevemkajše. In bodo oh in sploh izobraženi. Ampak slovensko ne bodo znali. (Da ne govorim, da kaj drugega tudi ne. Kritično mišljenje je že pod psom.)
Nekako sem se že navadila na napake na jedilnih listih v (italjanskih) restavracijah.

Nebo ga domov. Nisem videl nebo. Videl sem nebo, katero je bilo rdeče.  Bruh.

Sam si kriv, ker se nisi preklal na pol!

Če hočeš delo, se moraš dandanes preklati na pol. Gre samo meni tako? In ne, to ne kakšno fensi delo, za vsak navaden nič, ki ga lahko opravlja vsak navaden nič zahtevajo nenormalne pogoje. In ja, plačilo je tudi  nenormalno. Nenormalno nizko namreč.
Moja frustracija je ravnokar dosegla vrh. Vse, kar hočem je delo za kakšnih 10 ur na teden. In tudi sem na tej točki, da bi delala karkoli.

Že leto dni pošiljam prijave. Za razna dela. Za čistilko. Niti enega odgovora. Za natakarico. Enkrat je bil odgovor. Nimam zadostnih kvalifikacij. Zataknilo se mi je v grlu. (Da ne govorim, da sem že delala kot natakarica.) Kot prodajalka. Ni bilo odgovora. Kot sprehajalka psov. Ljubim pse! A nič. Kot varuška. Sicer se zdaj ne prijavljam več, ker zahtevajo nemščino kot materni jezik, pedagoško izobrazbo, izkušnje s približno isto starimi otroki, znanje francoščine, licenco za varuško. Plačilo je tu sploh ponavadi smešno nizko. Kot prevajalka. Še moliti sem začela, da bi dobila to službo. No, vsaj na razgovor so me povabili. Varnostnica v muzeju. Ni odgovora. Na ostale se ne prijavljam, ker so za pogoji že klicaji in opozorila, naj se nikar ne prijavljati, če nimaš določenega pogoja. Ki ga nimam.
Kaj naj sedaj? Nimam popolnega življenjepisa in tega se zavedam. A kaj naj? Zdi se mi, da je vse bolj zahtevno. Če nisi pri 23 magister in pri 25 doktor kakšne tehnične smeri na dobri fakulteti, z znanjem jezikom, praksami in študiranju v vsaj 2 državah, si pač luzer, sam si kriv, da ne najdeš službe. Eventuelno, si lahko še ekonomist, seveda s karizmatično osebnostjo in stotinami praks. To gre tudi zelo dobro skozi. Bog ne daj, da si humanist.
Ne vem, že sedaj ni nič, kaj bo šele ko bom iskala pravo službo?
Saj nimam ne vem kakšnih zahtev, toliko, da ravno ne umrem od dolgčasa in lahko preživim od tega kar zaslužim. Dream on.

Tisti pravi rasizem

Pod rasizem ne razumem toliko kakšnih neprimernih opazk in pritoževanje nad tujci za stalno mizo v kakšni krčmi. Ne prizadane me, verjetno se s takimi ljudmi, tudi če bi govorili o čem drugem ne bi mogla pogovarjat.
Mimogrede, tisti, ki se pritožujejo, kako neizobraženi (najpoostejši očitek) so tujci in kriminalni, so povečini verjetno tudi sami taki. Le zakaj, so tujci, ki jih srečujem jaz (s tem, da sem tudi jaz tujec) vsi razgledani, izobraženi in pač bolj ali manj normalni? Verjemite, da sem videla že obupne Avstrijce, in ne verjamem, da so oni kaj manj kriminalni kot tujci na splošno.
In velikokrat ljudje pozabljajo, da pod tujce spadajo tudi Švedi, Angleži, Finci. Ampak seveda, ti so "dobri tujci". In veliko bolj kul kot Turki. Verjamem, da so ti pogosto bolj izobraženi, dobro zaslužijo in se bolj "kultivirano" (v narekovajih!) obnašajo. Ker so iz drugih kultur, ker niso iz območij, kjer vlada revščina in se vsak dan streljajo, kar tudi vpliva na ljudi.
Mene osebno ne moti, če kdo name glede zviška, ker sem tujec. To veliko pove o osebi.
Bolj kot to  me skrbi "institucionalni rasizem". Posebne kvote za "tujce" na univerzah. "Tujci" so tudi državljani EU, Oprostite, ampak zakaj že smo v EU? Mimogrede, državljani tretjih držav zarad teh kvot mnogo lažje pridejo na univerzo kot "EU-tujci" in še lažje pridejo do denarne pomoči. (opomba: Govorim o Avstriji.)
Banalno je, da se moram tako truditi, da le lahko zamenjam kvote, berem vsak drobni tisk in razbijam glavo, kaj naj naredim. Mogoče bi mogla po nasvet jurista? Moje možnosti se s 6% povečajo kar na 18%, če mi to uspe! ( S tem, da je razlika v resnici še večja, saj so v EU-kvoti, ljudje bolje pripravljeni)
.
Malo sem zašla, ampak to me moti! Zakaj še vedno ne morem voliti v Avstriji? Več vem o političnem dogajanju, kot pa veliko Avstrijcev. In to dogajanje vpliva tudi name (bolj kot na Avstrijce v tujini). (Zato pa lahko še vedno volim v Sloveniji, ampak je tu čisto preveč dolgočasno, saj so že celo večnost isti, in ne glede na rezultat že nekako pridejo do sedeža v parlamentu.) In ja, morda bodo kmalu pobirali tudi moje davke.

Strindberg v samščini!

Strindberg preveden v samščino (ok, niso povedal v katero, kar malo zamerim, površinskost pa to). Kmalu še v meänkieli! In še v romščino in yiddisch (ok, ne da se mi pogledat, kako se piše reče, je pač jezik, ki je izven mojega interesa, brez zamere).
Meni se zdi super :) Sicer majhen korak, morda bolj simboličen, ampak vsaka kaplja v morje je dobrodošla, ko gre za ogrožene jeziki.

do novice...

para-para-rara-ra

Zakaj je na senčni strani Alp tako visok odstotek ljudi, ki verjame v paraznanost? Pri narodu, ki se ima za naprednega. Japajade, my ass pa naprednost. Zelo nizek odstotek izobražencev. Paraznanost se potihoma vriva v univerzo. Homeopatija in podoben larifari uradno priznan. Študentje uživajo slab ugled (da, sposojena germanska struktura, ampak tako čisto paše, ker se ne držim za jezikovnega purista:))Ljudje na metroju berejo "bruh-cajtnge", medtem ko v Rusiji Dostojevskega in podobno. Včasih se mi zdi, da nekateri ljudje tukaj merijo umetnost, po principu bolj-grdo-bolj-brutalno-bolj-nesmiselno-bolj-nerazumljivo je boljše. Sem velikokrat doživela. In nisem noben priverženec popularne kulture (sem namreč prevelik estet). Ampak ni vse zanič. In ne, ni vsa alternativa dobra.
S tem pridemo do bistva tega zapisa. Paraznanost. Na podlagi intervjuja (Online Standard, 1.Feb 13, Oesterreich ist ein Paradies fuer Parawissensschaften) (poguglajete GWUP, jaz se včlanila takoj ko zapišem tole :))

Prvi razlog je dokaj banalen. In zato se mi dlake še bolj postavljajo pokonci. .....
Hinzu kommt, dass in unserer Konsumgesellschaft einige Menschen mehr haben als sie brauchen. (Poleg tega imajo v naši potrošniški družbi  nekateri ljudje več kot potrebujejo.) Nekako si ne morem pomagati, da ne bi pomislila, na vse tiste, ki imajo zelo malo, premalo, za brezdomce, prosjake. Zakaj ne dajo njim? Ne, ne kupim, da so ti ljudje kljub temu dobri. Alergijo imam nanje. Da si nekaj privoščiš, ja. Dobro, je njihov denar. A vseeno me sprleti srh, ko vidim človeka, ki golta čudežne kroglice (p.s: naslednjič jih bom vprašala, če so že probali kroglce pregelk, baje da ustavijo staranje). In ne razumem. Medtem, ko se "goltalci cukrasti kroglic" pritožujejo nad invazivno medicino, velik delež hodi na liposukcije in ostale lepotne operacije. 

derStandard.at: Sind die Versäumnisse in der medizinischen Versorgung der Patienten für dieseen Trend verantwortlich? (So (nvm kako naj prevedem,prekleti slovar-zanemarjenje, izostanki,?) v medicinski oskrbi odgovorne za ta trend.)

Federspiel: Nein, aber wenn eine Therapie abgeschlossen ist und Patienten nur mehr zur Kontrolle kommen müssen, fallen einige in ein Loch, die so genannte therapeutische Lücke. Und in dieser Situtation suchen Menschen dann eine Begleitung. Es gibt durchaus Ärzte, die ihre Patienten sehr gut weiter betreuen. Leider hat die Psychologie aber bei uns nach wie vor einen negativen Touch und daher werden viel zu selten klinische Psychologen in der therapeutischen Lücke angesprochen.

(Ne, ampak, ko je terapija zaključena und pacienti prihajajo le še na kontrole, se ujamejo v praznino, t.i. terapevtsko praznino. V tej situaciji ljudje iščejo spremstvo. Vsekakor obstajajo zdravniki, ki pacienta še naprej dobro spremljajo. Žal ima pri nas psihologija še vedno negativen prizvok, zategadelj (ena iz mojih top besed, moram jo uporabiti!) se  ljudje v tej terapevtski praznini veliko preredko obrnejo na klinične psihologe.)

Hm. Vedno sem si razlagala, da je to verjetno najbolj krivo.

In torej,moji ljubi "napredneži", ki so tako zelo napredno izstopili iz cerkve (saj proti temu nimam nič. Ampak razlog je to, da je pač dolgočasno, ne kaj drugega..) in zdaj tolažbo iščejo pri raznih paraznanstvenih terapevtih in skupinah. Bravo za tako naprednost. Če se še tako trudim, tega res ne kupim za naprednost. : Gott wird durch das Wort Energie ersetzt, der Glaube durch den Ego-Trip. (Bog je zanenjan z besedo energijo, vera z ego-trip.) Potem mi je pa že veliko ljubša vera. Tu gre še vedno za ljubezen do sočloveka, za skupnost. Pri paraznanost za egoizem, posameznika. Če že moram izbirati. In ima vsaj tradicijo. Manjše zlo, pač. 

 .....Gefahr ist die Lehrerausbildung, hier wird zu wenig darauf geachtet, wissenschaftliches, kritisches Denken zu verbreiten. Und das setzt sich dann bei den Schülern fort. 

Da, opažam pogosto. Ne vem, mislim, da je v Sloveniji boljše glede pedagoške smeri. Ampak v Avstriji je predmet pri pedagoškem študiju bolj postranskega pomena, približno nekaj. Ekstremno manj, kot pri ostalih študentih. In tudi opažam jih veliko še malo ne obvlada predmeta, ki ga bodo kmalu učili. Kritično mišljenje-nak.

Kakorkoli, jaz sem poskusila subtilno sprožiti malo več kritičnega mišljenja pri neki osebi. Seveda ni uspelo, nekako me kar straši. Ne morem se pogovarjati s tako osebo. Ker nimam kaj. In na tak nivo se ne morem spuščati..... 

the ultimate song of the day

It totally describes how I feel. Nismo mogla spati danes. Vstala sem malo čez peto. (Sicer sem se učila. pa to niti ni pomembno, ker ne spremeni nič pri tem občutku.) Bilo je magično. Brez pretiravanja. Mislim, da so ravno taki majhne stvari vredne več kot vse ostalo. Notranji mir, zadovoljstvo in nekakšen smisel. Ravno začelo se je daniti. Bilo je precej temno. Še v enem oknu je gorela luč, čez čas še v drugem. Sonce je vzhajalo. Mirno je bilo. Piko na i je dodala pesem. Paradise. Piko na piko na i pa, ko sem ugasnila pesem, čivkanje ptic.
Ne veste kakšno dobro lego imam. S svojega okna na dve strani vidim skozi okna v sobe študentskih domov. Nisem ravno kakšen voyaeur, da ne bo pomote. Ampak je kot nekakšno gledališče. Nekdo se sklanja skozi okno in kadi. Drugi se uči. Bolje rečeno, večina jih sedi za pisalno mizo in se vermutlich uči. Nekdo pije čaj. Nekdo telefonira. Nekdo se ravno preoblači in v okno kaže rit. Spet drugi kopira. Zdaj pozimi se padajo snežni plazovi iz streh. Videla sem že naravnost spektakularne. Eden je padel na palico, ki signalizira plazove in to je pošteno vrglo v zrak. Enkrat je padel zraven otrok, ki so se nato razbežali v vse strani.
Danes je moj zadnji dan v domu. V mojem ljubljenem becirku. Melanholija pa to. Sovražim se seliti, najraje bi bila skozi na enem mestu. Že vsako potovanje me čisto razstresira, kaj šele selitev. Aja, pa vem, da mi zdaj kdo ne verjame.
Kakorkoli, osmi ostaja moja prva ljubezen, in verjamem, da se enkrat vrnem. V lep penthouse, če se bo zgodil čudež, drugače pa v kakšno fletno garsonjero. V čim višjem nadstropju. In ko bom v pokoju, bom stalno škilila okolico, poslušala melanholične pesmi, čivkanje ptič in vsak dan vstala pravočasno, da ujamem sončni vzhod.

dagens sång

Super je. In v super jeziku.

In zakaj lepim sem pesmi? Ker se mi zdi, da drugače ne bi nihče prišel do drugih pesmi. In ker po radiu je več ali manj eno in isto. In zdi se mi, da si dobra muzika zasluži malo reklame :)
Če se mi bo dalo, priporočim še kakšno knjigo.

manifest obupanega wannabe-kuharja

Kuhanje sovražim iz dna srca. Včasih zažgem hrano, včasih roko in včasih malo manjka, da zažgem celo kuhinjo.
V vsakem primeru pa je hrana neužitna. (opomba: Upam,da mama tega ne bere, ker bom naslednjič dobila tri zamrzovalne torbe zrezkov za sabo. Ali pa bo kar sama  prišla sem in mi kuhala. Da ne bo pomote, zelo cenim to.) Kot danes, pred kratkim, ko sem jedla najbolj ogabne špagete z omako na svetu. In sedaj se sprašujem zakaj? Zakaj mi ne rata ena jed, ki bi bila vsaj približno dovolj ne-neokusna, da jo lahko pojem? Saj ne zahtevam preveč, ni treba da je okusna.
Poleg tega mi manjka idej. Nikoli ne vem, kaj naj skuham. Kaj sploh obstaja. Razen špagetov, lazanje, pice in čevapčičev.
Sprašujem se, zakaj ravno jaz ne znam kuhati. Saj, to zna vsak. Nepismeni. Ljudje, ki nikoli niso hodili v šolo. (Ja, vem da kuhanje nima veze s šolo.) Ni ti treba biti genij. Ali nevemkako spreten.
Po pravici povedano, vem, kaj je odgovor. Nimam niti malo motivacije za kuhanje, nobenega zanimanja. Po pravici povedano naravnost sovražim kuhanje. Celo pospravljanje premaga. Ne zanima me, kako lahko skuham hrano, da bo kar najbolj okusna, ampak samo to, kako to lahko opravim čim hitreje. In skoraj vse konča v mikrovalovki. Pica. Riba. In mere me nikoli ne zanimajo. Saj ne more biti tako slabo, si mislim. In vedno je.
Predlagam, da bi začeli ponujati brezplačne tečaje kuhanja, začenši s tem, kako ne zažgati kuhinje. Za popolne začetnike. Nekaj takega kot tečaji jezikov za analfabete. Mislim, da je tudi del pismenosti v tem, da znaš vsa opravila, vključno s kuhanjem.

(P.S.: Stanje obupa, kar se tiče kuhanja. Grem po kebab.)

anti

Ne manjka veliko, pa bom pravi antifeminist. Tako zelo mi grejo na živce razne feministične zahteve in teorije, ki so že prav sovražne do moških ali pa vsaj nesmiselne.
Spreminjanje jezika. Zakaj že? Zamenjava besede, ki vsaj spominja na "Mann" (moški, nem.), z besedico " Frau" (ženska, nem.) tudi če pomeni čisto nekaj drugega. Čakam, da bodo besedico "manchmal" (včasih) spremenili v "frauchmal". "Jederfrau" (ultrafeministična popačenka, o.a.) namesto "jederman". A vi to resno? Prvič, niti ne piše "Mann" ampak "man", kar je sopomenka za človeštvo, torej zajema moškega in žensko. Popade me, da bi odredila prisilno učenje jezika, in zgodovine jezika, vsakemu, ki zapiše to besedo. V samico. In ven, ko se naučiš jezika. In zdrave kmečke pameti. (In ja, če ste me v mislih že obtožili, da gojim radikalne ideje. Saj veste, da je to pretiravanje, karikiranje? Ta zadnja ideja.)
V Avstriji samo moški obvezno služijo vojaški rok (ali pač alternativno civilno služenje). Ženskam tega seveda ni treba. Pri sprejemnih na medicino, so ženske ocenjevali po drugačnih, manj strožjih kriterijih. (Tukaj moram sicer povedati, da so tudi nekatere ženske temu uprle, kar zelo podpiram! To je pravi boj za enakost!)
In lahko bi še naštevala. Tudi pri sprejemcih na razne tehnične višje šole, so pogosto ženske privilegirane. Ko se starši ločijo, ženska avtomatično dobi otroke.
Sprašujem se, kaj bi še rade?
Ah, majhna asociacija! Če smo že tako pravični, da moramo omenjati oba spola! Kaj pa srednji spol? Tudi tega bi potem morali omenjati? Mimogrede, oni so kvečjemu tisti, ki so depriveligirani. In ja, če se bodo oni kdaj uprli in zahtevali več pravic jih bom podprla.
Postalo je zelo moderno biti feminist. Posebej "kul" so tiste, ki mislijo, da je feminizem to, da se ne počešeš in vedno nosiš gojzarje in grde cunje (ne me narobe razumeti, nič nimam proti tem, lahko izgleda celo kul, ampak moti me, da je to "znak" feminizma). V bistvu me moti še bolj to, da pluvajo po ženskah, ki nosijo visoke pete in bognedaj! mini krilce. In so pač zrihtane. Navadna zavist pod krinko "feminizma", "enakopravnosti". (Zame bi bile visoke petke enako samomoru, in ob nakupovanju oblek doživim mešanico živčnega zloma in globoke depresije, pred kozmetično polico v drogeriji pa stojim in zbegano buljim v tisočineno kremo dokler končno ne pograbim napačne.) Sploh je zanimivo, kako rade ženske pljuvajo po lepših. Ali pa tiste, ki so bolj izzivalno oblečene, ali morda celo samo lepše obmetavajo s psovkami (in ja, nočem napisati točno dolečene psovke, enostavno mi ne gre od ust oz. rok). Moralizirajo, ko so v resnici zavistne.
Aja, in še skupino moram omeniti. Tiste, ki so izključno gospodinje. In morajo ubožice biti doma in skrbeti za 20-letne otroke in vrt in hoditi po kavicah in hotela sem napisati-vadijo na orbitreku, samo mislim, da bi bilo to že preveč napora. In menijo, da delajo več, kot najuspešnejši menedžerji in ali zdravniki ("sem vse menedžerka, ki koordinira celo gospodinjstvo, zdravnica, ko otrok zboli in ga filam z dragim cukrom, arhitektka, ko izbiram novo omaro za v dnevno sobo") AAaaaa! Kar zakričala bi, ko slišim kaj takega.")
Ne morem se odločiti, katera skupina je bolj škodljiva za družbo in zoprna? Morda kombinacija obeh?

Še en spodbuden zapis na to temo: http://blogblume.de/lasst-uns-ruhe-wir-wollen-leben-wie-wir-sind/
Pa še en:
http://allesevolution.wordpress.com/2012/08/02/feministinnen-frauen-sind-keine-sklaven-ihr-seid-keine-weltretter/

In skupina, ki je za pravičnejšo, nefeministično družbo : http://www.antifeminism-worldwide.org/?lang=

Da ne bo pomote, skupina ni proti ženskam, ampak proti feminizmu. Tako kot tudi jaz.

Stop feminism :) Please.