Vtisi nekega jutra

Cepki. Neizmerno vas ljubim. Ubranite me pred grozotami zunanjega sveta. Pred telefonirajocimi na busu, ki kricijo v telefon, da ga verjetno sploh ne bi rabili, ker jih sogovornik ze tako verjetno slisi. Hihitajoci se najstniki in tako dalje. Prosim, mir. Ljubim mir. Zato ljubim naravo in gore.
Ce v hribih srecam prevec ljudi, je to itak potem brezveze. Rajse ne hodite v hribi, res. Je nevarno pa tko.
Sprasujem se ce so pankovsko izgledajoci ljudje s psi na podzemni dejansko nasilno naravnani? Jaz bi rekla, da so verjetno rasisticno nagnjeni in precej anarhisticni. Moram precekirati (le z googlanjem seveda, nocem se spravljati v nevarnost). Nekdo pravi, da so bolj levicarski. Po mojem ne drzi, ampak poglejmo.
Mraz je. Ledeni, mrazi in zazira v kosti.
Zakaj ljudje ne morejo biti tiho niti v knjiznicah? Primazati. Nekomu. Takoj. Zdaj. Si mislis, in sklepetas z zobmi.
Te dragocene minute zjutraj preden se posvetis faksu. Ideje bi verjetno morale kar vreti z mene, a sem tako zaspana, da bom najprej za ogrevanje resila nekaj rutinskih vaj.

današnja lektura

Moja današnja lektura ob kavi in kosilu je Family priloga nekega časopisa. Tema družine in otrok se mi zdi zelo zanimiva. (Da ne bo pomote, ne ker hočem imeti otrok!)
Zanimivo se mi zdi dejstvo, da se veliko ljudem zdi samoumevno imeti otroke. Ali pa mi je zanimivo opazovati mlade družinice v podzemni. Sicer te otroke precej pomilujem. Ko vidim petnajstletno kurasto punco, neokusno oblečeno, z vidno slabimi dohodki (ponosna sem na to, da sem sem se spomnila tako olepševalnico :D) in fanta s grozeče izgledajočim obrazom in v trenirki. Mati je seveda živčna in oče gleda skozi okno. Na glas sta sanjarila o počitnicah. Škoda se mi je zdelo, ko so zapustili podzemno in sem se namesto tega spet potopila v zapiske.
V glavnem sem iz priloge nisem izvedela nič novega, razen da je bedno imeti otroke, ko si mlad. No, super, to sem že vedela.
Potem pismo mame, ki je posvojila otroka iz vojnega območja in to dejanje obžalujejo. No, je za pričakovati.
Potem pismo gospodinje, ki obžaluje, da je preveč peglala in opravljala gospodinjska dela. No, vsaj meni se kaj takega ne more zgoditi.
Ok, naslednjih članki so še bolj dolgočasni. Do tega, ki govori o tem kako se otroci učijo slovnice. Ok, ne le tako zanimivo. Potem o poimenovanju otrok in da to pove veliko o starših, jao, spet nič novega. Kevin in Konstantin tako verjetno nimata veliko skupnega. In omenjen je že znani stavek "Kevin ni ime, ampak diagnoza." In veliko ljudi še psu ne bi dalo tega imena (ja, dobro, ta stavek sem si sama izmislila). Ime veliko pove o človeku, predvsem o socialnem statusu staršev, o njihovih pogled itd. No, spet nič novega. In priloga je dobra kvečjemu za na stranišče.
Me pa vseeno zanima zakaj hočejo imeti ljudje otroke. Ker mislijo, da bojo njihovi otroci tako lepi in inteligentni, da jih je škoda ne imeti? Da jim ni dolgčas? Ker jih imajo vsi? Ker želijo živeti od podpore? Ker upajo, da bodo otroci skrbeli zanje, ko bojo stari.
Zanimi me tudi, zakaj ljudje hodijo na nosečniško telovadbo in tako dalje.
No, meni zadostuje, da si kdaj sposodim pridne, fletne in pametne otroke. Sicer priznam, da je malo škoda mojih potencialnih otrok, ki bi bili trojezični, pri 5 bi znali tekoče pisati, igrali bi šah in plezati začeli že pri dveh letih, in bi bili lepi in inteligentni.

Kaj? Zakaj?

Kaj je smisel življenja?
Sprašujem, a ne dobim odgovora. Zanima me, kaj drugi mislijo o tem. Jaz ne vem. Zanima me. Kdo pravi, da je človek socialno bitje? Ne vem. Je to res? Je to le privzgojeno? Kdo pravi, da je smisel veselje? Kdo pravi, da je smisel trpljenje? Nič od tega ali oboje. Ali vse. Ali je smisel ljubezen? Ali ni to preenostavno? Kaj sploh je to? So smisel lepe obleke? Dober avto? Potovanja? Zadnje ne. Udobno življenje? Mislim, da ja. S kančki neudobnosti. Smo sploh svobodni? Kaj je svoboda? Smo svobodni le, ko nimamo nič za izgubiti? Je to smisel? Mislim da ne. Je smisel, da ustvarjamo? Mislim, da ja. Ampak, tu je ampak. Je važna kvaliteta ustvarjanja? Javnost ustvarjanja? Je smisel učenje? Radovednost? Zna biti? Je smisel pomoč družbi, prizadevanje za izboljšanje sveta. Kaj bi na to porekel Sizif? Lepo bi bilo, če le-to ne bi bilo potrebno. Je smisel v tem, da grem enkrat na Galapagos, izdam knjigo in živim udobno življenje? Obstajajo alternative? Je treba razmišljati o tem? Pripomore to pri iskanju smisla ali je zapravljanje časa. Ne more biti smisel v tem, da se človeštvo ohrani, da vsi živijo solidno, ampak nič več. Ni dovolj. Kaj sedaj? Lahko sploh govorim o tem, če ne vem? Je morda smisel življenja egoizem? Ali altruizem? Oboje? Je smisel, da razmišljamo o smislu? Zakaj razmišljamo?

Prosim.

Unfassbar! Še vedno sem v šoku, ko prebiram, kaj se trenutno dogaja v Stockholmu. Ne le trenutno, ampak  je bila situacija že dolgo pred eskalacijo. Žalosti me! Država blaginje. Na žalost bivše. Moj najljubši košček sveta.
In zdaj se dogajajo geti. Ljudje ne govorijo več švedsko. Ker so Švedi tako prijazni in v bankah in javnih ustanovah poskrbijo, da ljudje lahko govorijo v svojem jeziku. In tako dalje.
Švedska sprejme največ prosilcev za azil, imigrantov, karkoli iz tretjih držav. Le petina naj bi jih potrebovala azil. Velika večina, 90 % odstotkov jih živi od socialne pomoči. Veliko se jih za Švedsko odloči ravno zaradi tega, torej že pridejo z namenom izkoristiti socialni sistem. V Malmövskem Rosengardu se že tako ni dobro sprehajati, če hočeš ostati cel. Policija je nemočna.
In zdaj v predmestju Stockholma. Nepojmljivo. Nočem, da se to dogaja v Stockholmu. Če gremo dalje, večina priseljencev je nepismenih. Švedska porabi miljarde za socialno podporo priseljencev. In za piko na i se potem najde še eno teslo po imenu Khemiri (ja, naj vas vtis ne vara, lep, prijazen, prijeten in dober pisatelj- sicer ga ne poznam, ampak po poročanju) in v dolgem pismu skritizira Švede in med vrsticami vse Švede po vrsti označi za rasiste. To pa je prava klofuta. Ne, nož v hrbet. Karkoli. In Švedi so seveda zelo odobravajoči do pisma. Me zanima, kako se bo odvijalo po teh izgredih v Stockholmu, zjutraj pri novicah je bilo na cestah videti jezne in razočarane ljudi.
Žal mi je, da se to dogaja na Švedskem. V mestu, kjer sem si vedno želela živeti. Ker je tako lepo, varno.

Prosim, pustite Skandinavijo pri miru z izgredi. Prosim.



ps: Ne jamčim za vse podatke. Umetniška svoboda pa to. Gre za idejo in ne za natančnost. In pretiravanje je, kadar je, tu zato da spodbudi k razmišljanju.

Novice

Gledati ali brati novice zna biti velika napaka. Jaz si na žalost ne morem pomagati, da med jedjo ne bi gledala nečasa ali brala.
Tako sem pri zajtrku poslušala kratke 5-minutne novice. Čeprav sem streaming ustavila že pred četrto minuto, sem izvedela za tornado, nasilne izgrede vključno z zažiganjem avtomobilov v moje najljubšem mestu (prosim, vsaj moje najljubše mesto in Slovenijo pustite na miru!) in vedno večjo brezposelnost na Švedskem. Pa dobro jutro, kaj naj rečem.
Potem sem sedajle, med kosilom (moram priznati, da imam še vedno kosilo in vmes jem, slaba navada) brala slovenske novice.
In sem izvedela da je Hilda pobegnila. Obupno, da so taki ljudje lahko na tako visokih položajih. Kaj če uvedli psihološki, inteligenčni test in test znanja za ljudi na visokih/odgovornih položajih. Takoj sem za to.
Tornado se mi ni ravno dotaknil, ker je pač naravno, da se kaj takega zgodi. Zato pa toliko bolj človeška zloba. Zakaj je treba naključnim ljudem zažgati avto? Razgrajati? V državi, ki ti ponudi zavetišče, dober socialni sistem, ti pa v zahvalo pripomoreš k uničenju le-tega.
Hilda je pa tako zgodba zase. Obstaja toliko sposobnih ljudi in kdo pride tako visoko?
Zadnjič sem brala časopis in se ustavila ob članku, katerega mesto je moje (že drugo) najljubše mesto. Kako lepo je socialni sistem funkcioniral. Dokler ga ljudje niso začeli izkoriščati. Povsod precej ista zgodba.

In ko se boste naslednjič ob kavi pritoževali, kako je v Sloveniji slabo, počakajte na račun in se veselite, da plačate le 1 evro in ne 5 in za povrhu še napitnino! Ali ko boste najemali stanovanje. Ali, ko se boste kam odpravljati in se ne boste 2 ure vozili do najbližjega kuclja in zato plačali čez 20 evrov.

Dobri govorniki

Populizem je grozn. Ni važno čigav. Dobri govorniki so lahko tudi nevarni, ker lahko hitro postanemo nepozorni. Črno-bela slikanja prav tako. Tu bi se moral prižgati alarm.
Ravnokar sem prebrala en članek o rasizmu. Na prvi pogled vse lepo in prav. Kritika rasizma. A pomisliš ugotoviš, da te je le preslepil izvrsten in prepričljiv način pisanja. Ki je prepričal kopico drugih. Ob podrobnem pogledu vidiš, da je enostranski in napad na določeno osebo, ki se mi kar malo smili, ker je res brezupno, če te napade karizmatičen človek z občutkom za jezik.
Opomin, da je vedno treba kritičen, ne glede na to kdo je avtor, kako dobro je napisano ali celo če je zastopano naše mnenje.
Avtor se celo postavi v vlogo žrtve, čeprav se mu ni, zgodilo prav nič. Okoli sebe vidi le rasizem in razloge za svoj neuspeh išče v rasizmu. Razlog, da ne dobi službe, vidi v rasizmu. Kaj če bi razlog iskal v pomanjkanju izobrazbe? Naprimer, ker po raziskovanju je namreč nima. In tako dalje. Zakaj je zdaj tako popularno pretiravati v drugo stran?

Nehaj.

Hvala.

Risanka

Jemen. Pouhn kufer ga mam, pa niti še ne vem kaj se dogaja. Problem je v tem, da sem pa tja hočem pogledati, kakšno oddajo ali novice v tujem jeziku, zaradi jezika pač. Danes sem poskusila trikrat in se je vedno začelo z Jemnom, nekje je bila celo glavna tema. Verjetno kakšna vojna. Moram priznati, da sem glede tega precej ignorantska. Politika in dogajanje po svetu me res ne zanima. Sploh ko gre za katastrofe. Dolgočasno je. In tragično. Raje se posvečam drugim zadevam. Saj me zanima za dogajanje po svetu, ko gre za kakšne naravne lepote in kulturo, dizajn, jezik in tako dalje. Ampak katastrofe in politika, ne hvala. Dovolj je kratek pregled, ne pa 1-urna oddaja, potem pa raje ostanem pri risankah.
A me lahko kdo razjasni, zakaj bi se morali ukvarjati s takimi zadevami. Hočem popoln svet, kjer bi se vsak lahko ukvarjal s tistim, kar mu paše, sam s sabo in se mu ne bi bilo treba zanimati za politko, ker bi vse funkcioniralo? Kjer se ne bi treba bilo ubadati s financiranjem študija? Kjer bi bilo znanje samo sebi namen in vrednota in ne vedno sredstvo za cilj? Ker je pač zanimivo vedeti, ker je zanimivo brati? Kjer bi bilo znanje cenjeno. Ker danes ni. Preveč se govori o interaktivnosti in blablabla in kako je vse pomembejše od znanja. Ne strinjam se. Znanje je podlaga, ki jo rabimo. Potem je seveda potrebno še veliko več. Gromozansko več.
No, začela sem sicer pri Jemnu, vse je isto, kot recimo v Egiptu, tako predvidljivo, revolucija, upanje na bolje, ko je že na začetku jasno, da bo še slabše. Ptičja gripa, ki s planeta izbriše dve človeški duši je glavna novice in stokrat nevarnejša od normalne gripe, ki tudi kdaj pa kdaj koga kruto izbriše s planeta. In potem patetične srce parajoče zgodbe. In demonstracije in zahteve. Tako predvidljivo in dolgočasno. Ne morem tega gledati vsak dan. Že v resničnem življenju je tega dovolj.
Torej, ugasnite novice in prižgite risanko.

Oooo igåår.....

Smisel življenja je umetnost. Ustvarjanje in estetika. Ostalo so le sredstva za preživetje. Karkoli. Glasba, slikanje, risanje, oblikovanje. Pisanje.
Ostalo nam le pomaga, da pridemo do te stopnje, ko lahko ustvarjamo. Da imamo streho nad glavo, čas, umirjene misli in mir okoli nas. Da smo siti in zdravi. Da imamo dovolj denarja za svinčnik, papir ali klavir. Da se lahko enkrat pošteno prezračimo (prešportamo), da gremo na potovanje, ali kamorkoli po nov navdih.
Konec koncu vse služi temu, da lahko ustvarjamo. In koliko je potrebno, da lahko to dosežemo. Velikokrat pozabimo na to. In se ženemo za stvarmi, delamo druge stvari, namesto, da bi ustvarjali. Res je, da potrebujemo sredstva, ampak toliko kot si mislimo pa spet ne.
Kaj nam bo dober avto pri tem? Do neke mere je seveda dober, varen in udoben avto važen, ampak kar gre čez to mejo je odveč. Enako velja za vse stvari. In tudi če imamo premalo, da bi si lahko resnično privoščili udobje, je včasih bolje prijeti za svinčnik, kot delati nadure.
(Če bi bila materialist bi se mi že zmešalo. Ker si niti pod razno ne morem privoščiti razkošnega življenja. Ali vsaj udobnega.) Ampak vedno imam svinčnik (in včasih tudi barvice pri sebi). In moram nekako zoorganizirati, da dobim vsaj sintesajzer, kot nadomestek klavirja. Ker bi rada igrala. In se naučila igrati mojo najljubšo pesem.
Včasih, ko slišim za kakšne zločine si mislim, kaj če bi ti ljudje svoj čas, svojo energijo usmerili v kaj drugega. Čečkali, mučili kitaro, karkoli. Oni bi se počutili boljše, ostali pa še bolj.

In še moja najljubša pesem danes (zadnja najljubša pesem je zdržala 2 dni, preden jo je danes zamenjala ta):