Kriza identitete.

Ja, ja, kar prišla je. Pa saj ne, da ne bi bilo jasno. Je kar kristalno jasno. Ampak, se ravno ne morem odločiti ali bi prevajala iz nemščine v slovenščino ali bi se malo "poavstrijčila" in naredila obratno? Ja, ja, saj je dokaj jasno, ko me slišiš govoriti. En neznan dialekt, ki bi ga znali govoriti v neki čudni vasi v Nemčiji. Mogoče. Ampak, ko pišem, se vsaj dokler ne zgrešim členka (kar je sicer poredko in s pomočjo slovarja dokaj preprečljivo) lahko mirno izdajam za Anke.
Sicer pa, zdaj, ko začenjam pozabljati slovenske besede in je zadnji čas, da tečem v knjižnico in si izposodim slovensko knjigo, pa ne preveč staro, saj hočem le iti s časom in si osvežiti znanje slovenščine. Ja, ja moj besedni zaklad je vse bolj počitniški. Se bojim, vsaj. No, saj verjetno se ne bo zgodilo. Bolj verjetno se bo moja slovenščina malo čudno obarvala. Sicer je bilo pa to že vedno.
Ja, ja in iz kje sem? Središče je trenutno Dunaj. Počasi se je prestavil sem. Najprej dom. Le med šolskim letom. Nato stanovanje skozi celo leto. In tako dalje. In Slovenija je vedno bolj daleč. Vožnje z vlakom so postale naporne. Predrage. Saj ne, da ne pogrešam domačih. Ampak, prestresno je živeti na dveh koncih. Preveč časa gre zato! In obiskati moram še toliko dežel. Malo iz veselja, malo iz nuje.
Upam, sicer da se bom enkar "podvojezičila", in bo iz moje nemščine izginila misteriozna obarvanost. Meh, vidim, da bo treba kmalu domov. Dringendstens. Nujnasto. Joj, ne sliši se tako dobro kot sem mislila. Pa nič ne de. Time to go back. Učit se pojdi! (mi odzvanja v ušesu)

Cancion of the day

Prsti kar zasrbijo, ko jo slišiš. Ne moreš, da ne plešeš :) Top salsa pesem!
Ni več kaj za dodat. Bolj za plesat.
In ja, skoraj mi je bolj všeč kot original. Morda, ker sem jo prevečkrat slišala. Ker sem leta za poslušanje rock glasbe že prerasla.
Zdaj je čas za salso, soul in pop :) Hiphop in disco glasba prav tako zmagata nad rockom. In jazz. In vse, v bistvu.

Versuch vol. 2

Autsch. Schon wieder. Immer wieder. A-ha. Ciao.
Wie schafft man das? Nein, wie schafft man das (andere) nicht? Hirn? Fehlanzeige. Fehlhirn? Hirn vol. 2?
Sollte ich versuchen den roten Faden zu kriegen? Zumindest einen halben Satz schreiben? Nein. Überspringen wir zur Musik. We´re up all night to get lucky..... lalalala.... Gute Musik, kann vieles bewirken. Schmerz verstärken. Auslöschen. Tränen hervorrufen. Oder vielleicht sind es doch Menschen?
Wieso sind einige Charmant? Lächeln süß? Humorvoll? Cool? Stylish? Kreativ? Intelligent? Wohlhabend? Wieso bricht anderem die Zunge, wenn sie was sagen wollen? Deren Lachen, wenn sie endlich ihre schiffe gelbliche Zähne zeigen, ziemlich lame aussieht? Humor ist auf dem Niveau ******** (ich sage es lieber nicht, damit er/sie sich nicht beleidigt fühlt :P). Cool höchstens auf eine andere Weise (was auch immer das heißen mag-> Höflichkeitsfloskel). Nichts von dem, was die Charmanten haben. Auch nicht eine/n Charmante/n.
Änderung? Ich denke schon. Arbeit, arbeit, arbeit. Superpowers. Und so weiter.Man muss sowieso ständig an sich arbeiten. Wenn man auch schon übersupercool ist, hilft nichts. Guter Trost?




Sorry for the Deutsch. Learning still in progress. (Habe auch nichts dagegen, wenn mich jemand auf die Fehler hinweist!)

Eh.

Včasih me zagrabi mega-domotožje. Na primer zdajle. Saj niti nisem tako daleč od doma, a grem precej poredko domov.
Večino časa, če nisem ravno v kakšnem prenabasenem busu, imam kar rada to mesto. Ima eno veliko napako. In sicer - ljudje ne govorijo slovensko. Jaz pa totalno hrepenim po tem, da lahko govorim slovensko! Morda tudi zato pišem blog, ker se lahko izražam v slovenščini. Ker imam ob večerih, potem ko ponavadi napišem kakšen tekst ali preberem kakšen tekst v tujem jeziku, uporabljam en do tri tuje jezike dnevno poln kufer tujih jezikov in si želim le še slovenščine. Saj ne, da ne maram tujih jezikov, nasprotno, a vseeno,... Na začetku, no skoraj tri leta mi je bilo všeč govoriti nemško, hotela sem jo uporabljati čim več, da se čim bolje naučim in mi je bilo popolnoma vseeno, ali govorim slovensko ali ne.
Samo sedaj, jao. Nasprotno.
Morda bi si v knjižnici sposodila kakšno slovensko knjigo? Ali včasih pogledala kakšen slovensko oddajo? Eh.

Ljubitelji jezikov in jezikovni pragmatiki.

Obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki se jezikov učijo zaradi zanimanja in tisti, ker pač pričakujejo boljše možnosti za zaposlitev ali so se preselili itd. ali whatever.
Seveda spadam med tiste prve. Ki se jezika učijo, ker je lep, zanimiv. Ker te očara struktura, zven jezika. Morda literatura v tem jeziku ali kultura. Karkoli. In se učiš jezika, ne glede kaj boš imel od tega. Ga resnično želiš obvladati in razumeti.
In potem obstajajo tisti drugi. Ki jih kot pravi jezikoslovec ne moreš razumeti. Jih potihopa obsojaš, da ne dojamejo lepote jezika. Se učijo iz nuje in ne iz veselja. Hodijo na tečaje nemščine, ker si obetajo službo v Nemčiji, za Goethe-ja jim je popolnoma vseeno (no, saj veste sami, kako se lahko še izrazimo ob takih priložnostih, ampak ni moj nivo). In veste kakšna muka je, če se v družbi takih učiš jezika! Se veseliš lepih stavkov, čudovitega stila, nekoga drugega pa zanima le poslovni vokabular. Da ne bo pomote, seveda je poslovni vokabular tudi pomemben, ampak je le del jezik, uporaben, a ne najlepši.
Longuepurlongueizem. (Jaaa, ne znam francosko. Je pa takoj na prvem mestu moram-se-naučiti-liste. Majčkeno pred japonščino in kitajščino.)
Veste kaj. Bom kar malo posplošila. Ker je res. Najlepše stvari nimajo smisla. So same po sebi smisel.

Športna vzgoja

Ok, moja magična dieta bi zagotovo delovala, če bi se je držala. Seveda se je ne. Sicer pojem manj cordon blue-jev, ker je pečico predolgo treba greti in se me ne ljubi lušiti krompirja.
Seveda, mi ne pamet ne pade se posluževati kakršnihkoli dietnih tablet, napitkov. Že zaradi tega ne, ker se potem ne bi mogla več posmehovati tistim, ki to počnejo (saj ne, da verjamem, da delujejo, razen pri zeleni kavi me malo ima...). Ali pa izogibovalne in razne stradalne diete. Še vedno ne morem verjeti, da nekateri to počnejo.
Tako ali tako se športu ne moreš ogniti. Ali vsaj ne smeš. Vedno sem sovražila telovadbo v šoli in posledično šport. Resno, se mi zdi, da bi pri športni vzgoji morali storiti več, da bi otroci vzljubili zdravo gibanje. Mi pa smo se stalno šli športe z žogo, ki se meni osebno ne zdijo prav nič zabavni. Še zdaj ne. Žoga pri med dvema ognjema se mi zdi prav grozeča in igra tudi precej dolgočasna. (Zdaj odbojko kdaj pa kdaj rada igram, KLJUB temu, da se mi je v šoli pošteno gabila) Res, zakaj taka enostranskost pri telovadbi? Ko pa obstaja še toliko drugih športov? Plezanje? Kaj bi bilo tako težko naštimati plezalno steno v telovadnici. In tako dalje. Šport ni samo "med dvema ognjema", kot dobiš vtis iz srednje šole.
In aja, otroci v osnovni šoli, te seveda z užitkom zasmehujejo, ker si slab pri telovadbi. Važno je bilo sicer le-to. Če si bil zguba pri matematiki, je bilo to vseeno. (Za bullies-e seveda, goro mišic brez možganov.)
Za zdravje in malo za stas se zdaj s športom ukvarjam vsaj dvakrat na teden, če se časvono izide, trikrat. In vsaj bolj zabavno in produktivno je, kot v osnovni šoli.

Nesojeni stol

Jebenti! Ravnokar sem si ogledala, koliko stane stol,  ki si ga želim. Za izbruhnit od jeze. Čez dva tisoč evrov. Kakšna žalost!
Nujno moram zadeti na lotu, ali se bogato poročiti. Ja vem, lahko bi se sama potrudila, da bi bila kdaj bogata, ampak to traja in predvsem sem za to prevelik idealist in raje nimam denarja, kot pa da delam nekaj,  kar me ne veseli.
Torej, adijo moj nesojeni stol!

Nepismenost

AAAA! Zdaj pa se je še zapisek zbrisal.
Popolnoma sem finančno nepismena in to me tako jezi. Do konca! In jezna sem na šolo in podobno, ker se že celo življenje učim nepotrebno! Še eno nepotrebnost, pa bruham! Še dobro, da imam ta semester same smiselne stvari, ker bi me sicer pobralo.
Jezi me, ker niso sposobni v šole uvesti ekonomije. Resno, zakaj ne? Sicer je še več takih stvari, ki jih je premalo, in ekonomija je ena izmed teh. Vsaj na izbiro bi lahko bil!
In hočem dostop do Financ in Economista! Tako, da če kdo ne bo vedel, kaj naj mi podari za rojstni dan, naj mi prosim ne podari šundr romana (ki ga itak ne bom prebrala, in ga morda podarila komu drugemu) ampak morda kakšno izmed teh revij ali morda kvalitetno! knjigo.

Tako, manj neuporabnosti ala filozofski spisi, ampak bolj na uporabno znanje.

O knjigah brez rdeče niti

Ne maram revij in časopisov. Popravek, ne maram medijev, ki so mi dostopni. Toliko bedarij na kupu, nič novega, nič poglobljenega, in že na prvi pogled neresničnega. In potem še tisti radii, ki že 10 let vrtijo iste "hite" iz osemdesetih. Džiss.
V glavnem, pametne revije so na žalost za moj žep predrage. Na internetu pa tudi plačljive.
Da ne govorim o res strokovnih revij, rada berem o naravoslovnih temah, a ne vem kje lahko dobim kakšne sveže informacije. Doma imamo samo National Geographic ob katerem mi gre žal na bruhanje. Zadnjič bi najraje nekoga pretepla, ko sem brala švedsko slovnico prirejeno razloženo posebej za slovenske govorce in je avtorica v stilu prvošolčka razlagala kaj je glagol, do razlaga samostalinika sploh prišla nisem, na žalost pa do razlage artiklov. ("To so ene besedice, ki jih v slovenščini ni.")
Potem sem bila zelo optimistična, da bom na internetu pobrskala po časopisu Finance (ker ravno pijem kavo in zraven potrebujem "lekturo".). Kakšen članek bo že zastonj. Seveda ne. Saj se strinjam, da ne more biti vse zastonj. Ampak... Zdaj si tega ravno ne morem privoščiti.
Saj, priznam, v knjižnici bi jih lahko prebrala. In ko smo že pri knjižnicah, jih moram tudi pokritizirati. Sploh ko vidim tam igrala. Saj nimam nič proti temu, ampak halo! to je knjižnica in ne zabaviščni park. Ampak dobro, prežvečim.
Bolj bedna in knjižničniproračun-zabrezveze-požirajoča je vsa ta trivialna literatura in revije. In ljudem je to samoumevno. Da bodo v knjižnici dobili vse doktor romane, rumene revije. Včasih se kar križam in začnem moliti, ko mi ljudje govorijo kaj vse berejo. No, v bistvu je bolj problem v tem, da mislijo, da je to kvalitetna literatura in se celo hvalijo, da to berejo. Ni problem, da kdaj bereš bruh-literaturo, saj moraš tudi vedeti, kaj pišejo itd., ampak z rezervo, za zabavno in malo se moraš sramovati in skrivati da to bereš (tudi jaz prelistam Cosmopolitan, če mi pride pod roke).
Ampak ne, ljudje zahtevajo to, da se bodo potem poleti lahko cvrli na plaži z doktor romanom v roki.

In še nekaj, alergijo imam na ljudi, ki ne poznajo Wilda, Kundere in Dostojevskega. Ne boste verjeli, takih kar mrgoli tudi na faksu. In to družboslovcev.

In na tiste, ki hvalijo Da-vincijevo šifro tudi.

In tiste, ki mi za rojstni dan podarjajo šundr kriminalne romane. (In ja, vesela sem vsakega darila, ampak da kdo tako nizko oceni moj okus!?)