Ok, moja magična dieta bi zagotovo delovala, če bi se je držala. Seveda se je ne. Sicer pojem manj cordon blue-jev, ker je pečico predolgo treba greti in se me ne ljubi lušiti krompirja.
Seveda, mi ne pamet ne pade se posluževati kakršnihkoli dietnih tablet, napitkov. Že zaradi tega ne, ker se potem ne bi mogla več posmehovati tistim, ki to počnejo (saj ne, da verjamem, da delujejo, razen pri zeleni kavi me malo ima...). Ali pa izogibovalne in razne stradalne diete. Še vedno ne morem verjeti, da nekateri to počnejo.
Tako ali tako se športu ne moreš ogniti. Ali vsaj ne smeš. Vedno sem sovražila telovadbo v šoli in posledično šport. Resno, se mi zdi, da bi pri športni vzgoji morali storiti več, da bi otroci vzljubili zdravo gibanje. Mi pa smo se stalno šli športe z žogo, ki se meni osebno ne zdijo prav nič zabavni. Še zdaj ne. Žoga pri med dvema ognjema se mi zdi prav grozeča in igra tudi precej dolgočasna. (Zdaj odbojko kdaj pa kdaj rada igram, KLJUB temu, da se mi je v šoli pošteno gabila) Res, zakaj taka enostranskost pri telovadbi? Ko pa obstaja še toliko drugih športov? Plezanje? Kaj bi bilo tako težko naštimati plezalno steno v telovadnici. In tako dalje. Šport ni samo "med dvema ognjema", kot dobiš vtis iz srednje šole.
In aja, otroci v osnovni šoli, te seveda z užitkom zasmehujejo, ker si slab pri telovadbi. Važno je bilo sicer le-to. Če si bil zguba pri matematiki, je bilo to vseeno. (Za bullies-e seveda, goro mišic brez možganov.)
Za zdravje in malo za stas se zdaj s športom ukvarjam vsaj dvakrat na teden, če se časvono izide, trikrat. In vsaj bolj zabavno in produktivno je, kot v osnovni šoli.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen