Ja, ja, kar prišla je. Pa saj ne, da ne bi bilo jasno. Je kar kristalno jasno. Ampak, se ravno ne morem odločiti ali bi prevajala iz nemščine v slovenščino ali bi se malo "poavstrijčila" in naredila obratno? Ja, ja, saj je dokaj jasno, ko me slišiš govoriti. En neznan dialekt, ki bi ga znali govoriti v neki čudni vasi v Nemčiji. Mogoče. Ampak, ko pišem, se vsaj dokler ne zgrešim členka (kar je sicer poredko in s pomočjo slovarja dokaj preprečljivo) lahko mirno izdajam za Anke.
Sicer pa, zdaj, ko začenjam pozabljati slovenske besede in je zadnji čas, da tečem v knjižnico in si izposodim slovensko knjigo, pa ne preveč staro, saj hočem le iti s časom in si osvežiti znanje slovenščine. Ja, ja moj besedni zaklad je vse bolj počitniški. Se bojim, vsaj. No, saj verjetno se ne bo zgodilo. Bolj verjetno se bo moja slovenščina malo čudno obarvala. Sicer je bilo pa to že vedno.
Ja, ja in iz kje sem? Središče je trenutno Dunaj. Počasi se je prestavil sem. Najprej dom. Le med šolskim letom. Nato stanovanje skozi celo leto. In tako dalje. In Slovenija je vedno bolj daleč. Vožnje z vlakom so postale naporne. Predrage. Saj ne, da ne pogrešam domačih. Ampak, prestresno je živeti na dveh koncih. Preveč časa gre zato! In obiskati moram še toliko dežel. Malo iz veselja, malo iz nuje.
Upam, sicer da se bom enkar "podvojezičila", in bo iz moje nemščine izginila misteriozna obarvanost. Meh, vidim, da bo treba kmalu domov. Dringendstens. Nujnasto. Joj, ne sliši se tako dobro kot sem mislila. Pa nič ne de. Time to go back. Učit se pojdi! (mi odzvanja v ušesu)
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen