Mi smo 20%.

Zdaj me bo kdo obtožil pesimizma, pretirane kritike. Morda teh 80 %. A mi je figo mar. Nisem ravno ljubitelj človeštva. Da ne bo pomote, človek ni enako človeštvo.
Ker še v odrasli dobi ne razumem načel in logike človeštva. Kdo se ima sploh čas ukvarjati z vojnami? Kaj ne bi v tem času raje igral kitaro, naslikal tihožitje, akt, karkoli, raziskoval? (To sem se spraševala, ko sem brala, da je Severna Koreja prekinila pakt o miru? premirju? z južno sosedo.)
Nikoli mi ne bo šlo v glavo, zakaj nekoga ne bi maral le zaradi pripadnosti, nazorov, življenjskih vzorcev? Še manj mi gre v glavo foušarija. Bomo imeli kaj več, če bo sosed imel manj?
Vseeno je če ukrademo čokolado, strižemo brez računa, saj drugi kradejo še več. Zakaj bi obsojali na tak način? Nabere se. In saj veste, velja tudi to o priložnosti.
Zakaj ne morem pohvaliti postave nekoga, ampak takoj sklepati, da nič ne je, je anoreksičen in tako dalje in da je špeh itak lep? (Oprostite, ampak tudi zdravo ni.)
In kdo se je sploh spomnil besedo normalno? Ker je čisto nenormalno uporabljena. In izklučeje toliko človeštva. Kaj pa ljudje z shizofrenijo? Avtizmom? Prvim je že tako težje. Drugim pa je predvsem težje, ker jih ljudje ne razumejo in sprejmejo (osebno mnenje).
Kakorkoli, na srečo obstaja tisti 20 % ali morda še manj, ki so pač kul. Ostalim pa pač vljudno ignoriranje ignoriranje z vljudnostimi.

Patetika

Ravnokar berem zapis nekega ubogega revčka, ki je moral zapustiti Slovenijo, ker je v tujini dobil boljšo službo. In mu je tako hudo, ker bo zapustil svoje starše in brata. Pri tridesetih. Za zjokat, da moraš pri tridesetih zapustiti svoje starše! Sirota uboga, se mi kar smili! Še to naj povem, da je kraj kamor odhaja sice tujina, ampak z avtom oddaljena ravno 6 ur iz Ljubljane. Ja, šit saj nikoli več ne bo videl svojih sorodnikov! Seveda je kriva država, ker tu ni dobil službe. Ampak, v to se zdaj nočem vtikati. Ampak samo za info, v drugih državah je mogoče dobiti službo, v državi kjer si odraščal-ampak te so tudi večje, in morda je ta služba, čeprav je v isti državi, oddaljena več kot 6 ur. Ne bom zdaj govorila, ker poklic, ampak mislim, da bi bilo treba biti vsakomur jasno, da bolj ko se specializiraš, bolj zahtevno kot iščeš službo, bolj fleksibilen moraš biti.
Če si doktor fizike specializiran na kakšne nanofotovoltaične celice, pač ne boš dobil službe s Spodnjem Kašlju!
Poleg tega, resno, pri tridesetih letih, bi moral biti sposoben živeti po svoje. Sam. Poleg tega je ena izmed budističnih modrosti ta, da si svoboden takrat, ko nisi navezan na nič, na nikogar. Ne na svoj kraj, ne na ljudi. Seveda, ni treba s tem pretiravati, ampak samo tako za informacijo, da včasih s tem pretiravamo. In to v dobi, ko imamo skype.
Sicer se pa strinjam, da je Slovenija dokaj butasta država za delo. Mislim, da ne bom poskušala iskati dela tam. Aja, sem pozabila, da itak verjetno tudi ne bi mogla dobiti česarkoli, nimam zvez, namreč. Damn it.

Samo ne bodite patetični, okej? Aja, pa ne pritožujete se preveč čez Slovenijo, tudi to je živceparajoče. Sploh če gledaš z "odzunaj" in veš, da je povsod nekaj narobe. In ne, tudi v "obljubljenih deželah" ni vse bolje.

Nonplusultra navodila za hujšanje

1. Nikoli ne jej pice in cordon blue-jev na isti dan. Z izjemo enkrat na teden.
2. Premakni svojo rit. Vsaj dvakrat na teden malo dlje.
3. Pojej le do 16 kinderpinguijev tedensko. In nič drugega. (Ok, razen če kje zastonj talajo. Tukaj lahko do izraza pride "gorenc" v tebi in se trikrat sprehodi mimo. Itak se to ne zgodi velikokrat.)
4. Sam delaj čips (tisti ta kupljeni je itak nagravžen in sam si lahko narediš okuse po želji, mnjam.)
6. Pij kakav, namesto da poješ tablico čokolade.
7. Ko se s kom dobiš na kavi namesto vroče čokolade ali soka pojej tortico. Sliši se paradoksno, a to te vsaj  nasiti in na poti domov ne boš spotoma pojedel kebapa.
8. Več nasvetov nimam. Ostalo lahko ješ po mili volji in nič se ti ne bo zgodilo. Itak boš enkrat sit in ne boš      mogel več jesti :D
9. Še to-kitajska hrana je super. Če izbiraš med kitajsko in pizzo, izberi kitajsko.
10. Ne jej po deseti zvečer. Sadje je seveda izjema.

To je ta magična dieta. Meni se zdi super :) Za informacijo naj vam povem, da sem s to magično dieto izgubila že dve kili. Brez matranja :D

Vse je v glavi (in včasih še preveč)

Resnica. Ne vem, skozi kakšna očala gledamo nase, na svet, ampak le-ta imajo močno popačena stekla. Ogledala niso odsev realnosti. Realnost, ki je v resnici bolj iluzija, nastaja v naših glavah. Smo lepi, pametni, nadarjeni za nekaj? Vseeno je, kako nas zaznavajo drugi, kaj je res, v naši glavi nastaja drugačna slika. Nadarjeni smo, znamo peti, imamo super postavo. V glavi. Ali pa smo debeli, grdi, nenadarjeni. V glavah, pač. Če se naša slika ne potrdi od zunaj (stilsko lame stavek, vem), reagiramo obrambno, razloge vidimo drugje. Čeprav, kje so razlogi? V vsaki glavi svoja resnica. Vsako komuniciranje vsebuje le odsev resnice v glavi. Včasih je spremenljivo. A včasih-kje je zdrava pamet? Zanima me, zares me zanima. Čudim se. Einstein je imel prav, vse je relativno, a hkrati le dokaj izmerljivo, matematično. Veliko teorij je. Zanimive. Kako se navadno precenjujemo v stvareh,  za katere nimamo pojma. Ne znam povedati zase, se precenjujem? Podcenjujem? Potrebna je distanca. Do sebe je nimamo, kakopak. Stvari delimo preveč na črne in bele, vmesni odtenki se izgubljajo. A življenje in resnica so vmesni odtenki. Krivulje.

antipikizem & antistavkizem

Kako si pa ti bedno naredil, čisto si nesposoben, da te ni sram, vsak bi znal to bolje, in potem še plačilo zahtevaš za to, ali je to sploh kakšno delo, pojdi raje kaj pametnega delat, le zakaj ti je bog dal roke, graditi hiše, polagati ploščice, ne pa posedavati in nakladati da delaš, kakšno delo, saj imaš lahko to za hobi, sam pa delaj kaj koristnega, ali pa ti, tisti drugi, len študent, ki živiš na plečih davkoplačevalcev sam pa mešaš zrak, le kako bi še potrebovali tvoji dve roki, da bi ustvarili kaj koristnega, sploh ne veš, kaj je pravo delo, kot ga imam jaz, poštar, ali moj svak tovornjakar, ti jaz rečem, to je pravo delo, za nas prave dedce, ali pa moje žena, tako dobro puca, stanovanje je vedno čisto, in kuhati zna, taprava baba, vedno me pričaka s kosilom, ne pa današnja mladina, briga jo za čistočo, ne misel jim ne pride čistiti tal, samo sedijo za knjigo, karnekaj potujejo in hodijo ven, na tisto aerobiko, ha! če bi pošteno delali, jim ne bi bilo treba na aerobiko ali pa teč, in tako izbirčni so, sploh ne spoštujejo pristne slovenske glasbe, še atomikharmonik jim niso všeč, pa bi človek mislil, da so moderni, saj so fejst in v uho grejo, ampak ne, današnja mladina se zmrduje, posluša nek tuc-tuc in kričanje, neke pesmi, ki sploh nimajo melodije, ne grejo v uho, in povrhu niti v slovenščini niso, da jih ni sram, in potem krneki hujšajo, ne tako kot včasih, ko jih bab bilo še kaj skup, ne pa sama kost in koža in pa te mišice, dajte no, in ne da imajo ljudje dan danes pse in mačke po hišah, še zajce in prašiče imajo za hišne ljubljenčke.

Kam gre ta svet.

estetika = funkcija. in pika.

Sem sredi nič. Ali pa je sredina niča okoli. Ta nič je iz betona. Ali pa brez duše. Zakaj mu nihče ni vlil duše? Estetika je funkcija. Estetsko je funkcionalno. Živimo, gledamo, ker je lepo. Ne živimo, da preživimo. Beton je siv, flekast. Umazan. Še ena stvar, ki nam odžira duša in krade energijo. In prostor. Nas zastruplja. Naše oči in telo. Pločevina. Grda, nagravžna pločevina. Nam je tega treba? Koliko dreves, klopic, igrišč bi bilo na mestih, ki jih zaseda pločevina. Kolesarske steze.
Pločevina in beton. Vse skupaj se meša v neko grdo, sivo zmes, ki ji ni konca. Ljudje delajo, da lahko kupijo še več pločevine. Kakšen privilegij. Egoizem.
Sem za dušo. Ali je morda problem v nevednosti? in ljudje ne poznajo razlike med živim in neživim? Med dušo in odsotnostjo le-te. Glede na to, da nekdo (ki mimogrede sebe zelo precenjuje) ni verjel, da so rastline živa bitja, je to zelo mogoče.
So tudi slabi okusi (mimogrede, če še kdo reče, da je to subjektivno, naj se kar sam brcne v rit! je do neke mere, ampak mi gre zelo na živce, da nekateri te meje pretirano raztegujejo. posebno popularen je ta stavek med tistimi, ki res nimajo pojma od estetike.). In si rečejo, ha! ta grd beton (vsaj to so pogruntali), bo treba nekaj okreniti. Vse je tako sivo! In gredo v drugo skrajnost (ki je sploh najbruhnejša), pobarvajo hišo v flourescentno zelena in pred hišo postavijo za en razred palčkov (mimogrede, ali  jih lahko kdo prosim prepove??!! prooosim!!!). In še kakšno piko na i bi se našlo, za katero nimam dovolj slabega okusa, da bi se jo spomnila.
In ja, Hundertwasser! Tudi ti si pretiraval! Ampak, všeč mi je. Morda me le jezi, ker bi rada stanovanje v hiši, ki si jo projektiral in vikende v Bad Blumau!

jodl-fenomen

Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo, a v srcu mi spomin na mlade dni budijo... Čebelice, čebelice, .... Pozabim vas nikdar, vaš stari čebelar. Lalalala...
Ste že slišali za jodl-fenomen? Morda še ne, ampak lahko se vam zgodi prej, kot si misliš. Ta fenomen vsebuje, da se kar naenkrat v tebi prebudi ljubezen do poslušanja jodl muzke. Posebej spodbudno za nastanek tega fenomena-sindroma je, bivanje izven slovenije (čem bolj stran tem boljše) in čim manj stika s Slovenci. Potem vam kar naenkrat začne pasati goveja župca in Slaki so sploh največji carji (btw, a se ta beseda sploh še tako uporablja?). In ko kdaj nenadoma zaslišite Golico (verjemite, to se zgodi) ste čisto vzhičeni in vsem začne razlagat o Avsenikih. In kar metuljčke začutite v trebuhu.

Prej je bilo seveda drugače. Goveja muzka?! Bruh. Bojte se, ogroženi ste.

Zaenkrat pa že 2. poslušam Čebelarje.

Aja, ko smo že pri muziki. Alergija na stari rock in podobno se me loteva.

Profil: Strohsack-Waehler

Od nekdaj me je zanimalo, kdo so ti ljudje, ki volijo precej absurdne politike/stranke. Kaj jim je padlo na glavo? Če je že iz stratosfere vidno, da nimajo programa? Ali, da je njihov program načelo "deli in vladaj"? Zato me je zelo pritegnila kolumna v časopisu, ki povzema raziskavo politologa o tem, kakšen (bolje: kdo) je tipičen volivec Stronacha (tip je naravnost absurden, poguglajte Frank Stronach, posebno priporočam intervjuje z njim, you'll get the picture).
Eden izmed njihov motivov je bil, da ti ljudje volijo po principu, da volijo močno osebnost, ki je v "življenju nekaj naredil iz sebe" (tako kot druge dva bisera, vsem dobro znani zagoreti Haider in modrooki Strache, ki ima veliko podobnosti z nekim preteklim velikim vodjo. Meni se sicer dejstvo, da ljudje kot je on, nekaj naredijo iz sebe precej tragično, ne ravno meritokratsko. Tip nima izobrazbe (da ne bo pomote, nočem je precenjevati, so razgledani ljudje brez izobrazbe, ampak to ni orodjar Strohsack (njegov priimek pred spremembo)), se ne zna izražati, nastopi so klovnovski.
Tipični volivci naj bi bili starejši. V zibelki n*****lizma, takoj na senčno strani Alp, na avstrijskem Koroškem, so bili med volivci tudi ljudje pod 30 (tragika, že spet), nekdanji Haiderjevi fan-i (ki verjetno lepo nosijo rože na grob tega tragično preminulega velikega vodje).
Ampak bistvo je zadeto s tem stavkom: "Subjektivno vidi (volivec) negativno razvoj države - in poslabšanje njegove življenjske situacije, za kar pripisuje krivdo politiki in ne samemu sebi". Bingo! Torej, verjetno podobni tipi, kot so nacionalisti, ki, ko nimajo več kaj, za kar bi bili ponosni nase, postanejo (preveč) ponosni na svoje poreklo, narod.
Tipičen volivec naj bi bil zafrustriran (ali smo kaj drugega lahko pričakovali? Kar vidim jih, kako zafrustrirani sedijo za stalno mizo v vaškem lokalu in nergajo in pametujejo vse počez. Rahlo okajeni, seveda.)
Najprej je verjel v Haider-ja, nato na St(-bruh-)rache-ja in sedaj odrešitev vidi v Stronachu. Stronach perfektno nagovarja razočarane delavce. Tip se predstavlja kot uspešni industrijalec, hkrati kot "delavski poba".
Njegovi volivci si želijo več kontrole močnega voditelja (vsaka asociacija na zgodovinska dejstva in logična sklepanja kam to pelje, so popolnoma samoumevna).

Ok, sedaj razumem kakšni so ti ljudje. Niso dosegli ravno velike stopnje samouresničenja.

Na kratko: Volivci Strohsack-a (in Strache-ja) so še bolj absurdni kot on sam.

Mistery solved.

Povzeto po članku v Standardu (4.3.2013, str. 24.,N. Weißensteiner: "Männlich, frustriert und früher FPÖ-Fan) z dodanimi lastnimi komentarji