Patetika

Ravnokar berem zapis nekega ubogega revčka, ki je moral zapustiti Slovenijo, ker je v tujini dobil boljšo službo. In mu je tako hudo, ker bo zapustil svoje starše in brata. Pri tridesetih. Za zjokat, da moraš pri tridesetih zapustiti svoje starše! Sirota uboga, se mi kar smili! Še to naj povem, da je kraj kamor odhaja sice tujina, ampak z avtom oddaljena ravno 6 ur iz Ljubljane. Ja, šit saj nikoli več ne bo videl svojih sorodnikov! Seveda je kriva država, ker tu ni dobil službe. Ampak, v to se zdaj nočem vtikati. Ampak samo za info, v drugih državah je mogoče dobiti službo, v državi kjer si odraščal-ampak te so tudi večje, in morda je ta služba, čeprav je v isti državi, oddaljena več kot 6 ur. Ne bom zdaj govorila, ker poklic, ampak mislim, da bi bilo treba biti vsakomur jasno, da bolj ko se specializiraš, bolj zahtevno kot iščeš službo, bolj fleksibilen moraš biti.
Če si doktor fizike specializiran na kakšne nanofotovoltaične celice, pač ne boš dobil službe s Spodnjem Kašlju!
Poleg tega, resno, pri tridesetih letih, bi moral biti sposoben živeti po svoje. Sam. Poleg tega je ena izmed budističnih modrosti ta, da si svoboden takrat, ko nisi navezan na nič, na nikogar. Ne na svoj kraj, ne na ljudi. Seveda, ni treba s tem pretiravati, ampak samo tako za informacijo, da včasih s tem pretiravamo. In to v dobi, ko imamo skype.
Sicer se pa strinjam, da je Slovenija dokaj butasta država za delo. Mislim, da ne bom poskušala iskati dela tam. Aja, sem pozabila, da itak verjetno tudi ne bi mogla dobiti česarkoli, nimam zvez, namreč. Damn it.

Samo ne bodite patetični, okej? Aja, pa ne pritožujete se preveč čez Slovenijo, tudi to je živceparajoče. Sploh če gledaš z "odzunaj" in veš, da je povsod nekaj narobe. In ne, tudi v "obljubljenih deželah" ni vse bolje.