Mi smo 20%.

Zdaj me bo kdo obtožil pesimizma, pretirane kritike. Morda teh 80 %. A mi je figo mar. Nisem ravno ljubitelj človeštva. Da ne bo pomote, človek ni enako človeštvo.
Ker še v odrasli dobi ne razumem načel in logike človeštva. Kdo se ima sploh čas ukvarjati z vojnami? Kaj ne bi v tem času raje igral kitaro, naslikal tihožitje, akt, karkoli, raziskoval? (To sem se spraševala, ko sem brala, da je Severna Koreja prekinila pakt o miru? premirju? z južno sosedo.)
Nikoli mi ne bo šlo v glavo, zakaj nekoga ne bi maral le zaradi pripadnosti, nazorov, življenjskih vzorcev? Še manj mi gre v glavo foušarija. Bomo imeli kaj več, če bo sosed imel manj?
Vseeno je če ukrademo čokolado, strižemo brez računa, saj drugi kradejo še več. Zakaj bi obsojali na tak način? Nabere se. In saj veste, velja tudi to o priložnosti.
Zakaj ne morem pohvaliti postave nekoga, ampak takoj sklepati, da nič ne je, je anoreksičen in tako dalje in da je špeh itak lep? (Oprostite, ampak tudi zdravo ni.)
In kdo se je sploh spomnil besedo normalno? Ker je čisto nenormalno uporabljena. In izklučeje toliko človeštva. Kaj pa ljudje z shizofrenijo? Avtizmom? Prvim je že tako težje. Drugim pa je predvsem težje, ker jih ljudje ne razumejo in sprejmejo (osebno mnenje).
Kakorkoli, na srečo obstaja tisti 20 % ali morda še manj, ki so pač kul. Ostalim pa pač vljudno ignoriranje ignoriranje z vljudnostimi.