Vse je v glavi (in včasih še preveč)

Resnica. Ne vem, skozi kakšna očala gledamo nase, na svet, ampak le-ta imajo močno popačena stekla. Ogledala niso odsev realnosti. Realnost, ki je v resnici bolj iluzija, nastaja v naših glavah. Smo lepi, pametni, nadarjeni za nekaj? Vseeno je, kako nas zaznavajo drugi, kaj je res, v naši glavi nastaja drugačna slika. Nadarjeni smo, znamo peti, imamo super postavo. V glavi. Ali pa smo debeli, grdi, nenadarjeni. V glavah, pač. Če se naša slika ne potrdi od zunaj (stilsko lame stavek, vem), reagiramo obrambno, razloge vidimo drugje. Čeprav, kje so razlogi? V vsaki glavi svoja resnica. Vsako komuniciranje vsebuje le odsev resnice v glavi. Včasih je spremenljivo. A včasih-kje je zdrava pamet? Zanima me, zares me zanima. Čudim se. Einstein je imel prav, vse je relativno, a hkrati le dokaj izmerljivo, matematično. Veliko teorij je. Zanimive. Kako se navadno precenjujemo v stvareh,  za katere nimamo pojma. Ne znam povedati zase, se precenjujem? Podcenjujem? Potrebna je distanca. Do sebe je nimamo, kakopak. Stvari delimo preveč na črne in bele, vmesni odtenki se izgubljajo. A življenje in resnica so vmesni odtenki. Krivulje.