Obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki se jezikov učijo zaradi zanimanja in tisti, ker pač pričakujejo boljše možnosti za zaposlitev ali so se preselili itd. ali whatever.
Seveda spadam med tiste prve. Ki se jezika učijo, ker je lep, zanimiv. Ker te očara struktura, zven jezika. Morda literatura v tem jeziku ali kultura. Karkoli. In se učiš jezika, ne glede kaj boš imel od tega. Ga resnično želiš obvladati in razumeti.
In potem obstajajo tisti drugi. Ki jih kot pravi jezikoslovec ne moreš razumeti. Jih potihopa obsojaš, da ne dojamejo lepote jezika. Se učijo iz nuje in ne iz veselja. Hodijo na tečaje nemščine, ker si obetajo službo v Nemčiji, za Goethe-ja jim je popolnoma vseeno (no, saj veste sami, kako se lahko še izrazimo ob takih priložnostih, ampak ni moj nivo). In veste kakšna muka je, če se v družbi takih učiš jezika! Se veseliš lepih stavkov, čudovitega stila, nekoga drugega pa zanima le poslovni vokabular. Da ne bo pomote, seveda je poslovni vokabular tudi pomemben, ampak je le del jezik, uporaben, a ne najlepši.
Longuepurlongueizem. (Jaaa, ne znam francosko. Je pa takoj na prvem mestu moram-se-naučiti-liste. Majčkeno pred japonščino in kitajščino.)
Veste kaj. Bom kar malo posplošila. Ker je res. Najlepše stvari nimajo smisla. So same po sebi smisel.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen