današnja lektura

Moja današnja lektura ob kavi in kosilu je Family priloga nekega časopisa. Tema družine in otrok se mi zdi zelo zanimiva. (Da ne bo pomote, ne ker hočem imeti otrok!)
Zanimivo se mi zdi dejstvo, da se veliko ljudem zdi samoumevno imeti otroke. Ali pa mi je zanimivo opazovati mlade družinice v podzemni. Sicer te otroke precej pomilujem. Ko vidim petnajstletno kurasto punco, neokusno oblečeno, z vidno slabimi dohodki (ponosna sem na to, da sem sem se spomnila tako olepševalnico :D) in fanta s grozeče izgledajočim obrazom in v trenirki. Mati je seveda živčna in oče gleda skozi okno. Na glas sta sanjarila o počitnicah. Škoda se mi je zdelo, ko so zapustili podzemno in sem se namesto tega spet potopila v zapiske.
V glavnem sem iz priloge nisem izvedela nič novega, razen da je bedno imeti otroke, ko si mlad. No, super, to sem že vedela.
Potem pismo mame, ki je posvojila otroka iz vojnega območja in to dejanje obžalujejo. No, je za pričakovati.
Potem pismo gospodinje, ki obžaluje, da je preveč peglala in opravljala gospodinjska dela. No, vsaj meni se kaj takega ne more zgoditi.
Ok, naslednjih članki so še bolj dolgočasni. Do tega, ki govori o tem kako se otroci učijo slovnice. Ok, ne le tako zanimivo. Potem o poimenovanju otrok in da to pove veliko o starših, jao, spet nič novega. Kevin in Konstantin tako verjetno nimata veliko skupnega. In omenjen je že znani stavek "Kevin ni ime, ampak diagnoza." In veliko ljudi še psu ne bi dalo tega imena (ja, dobro, ta stavek sem si sama izmislila). Ime veliko pove o človeku, predvsem o socialnem statusu staršev, o njihovih pogled itd. No, spet nič novega. In priloga je dobra kvečjemu za na stranišče.
Me pa vseeno zanima zakaj hočejo imeti ljudje otroke. Ker mislijo, da bojo njihovi otroci tako lepi in inteligentni, da jih je škoda ne imeti? Da jim ni dolgčas? Ker jih imajo vsi? Ker želijo živeti od podpore? Ker upajo, da bodo otroci skrbeli zanje, ko bojo stari.
Zanimi me tudi, zakaj ljudje hodijo na nosečniško telovadbo in tako dalje.
No, meni zadostuje, da si kdaj sposodim pridne, fletne in pametne otroke. Sicer priznam, da je malo škoda mojih potencialnih otrok, ki bi bili trojezični, pri 5 bi znali tekoče pisati, igrali bi šah in plezati začeli že pri dveh letih, in bi bili lepi in inteligentni.