Risanka

Jemen. Pouhn kufer ga mam, pa niti še ne vem kaj se dogaja. Problem je v tem, da sem pa tja hočem pogledati, kakšno oddajo ali novice v tujem jeziku, zaradi jezika pač. Danes sem poskusila trikrat in se je vedno začelo z Jemnom, nekje je bila celo glavna tema. Verjetno kakšna vojna. Moram priznati, da sem glede tega precej ignorantska. Politika in dogajanje po svetu me res ne zanima. Sploh ko gre za katastrofe. Dolgočasno je. In tragično. Raje se posvečam drugim zadevam. Saj me zanima za dogajanje po svetu, ko gre za kakšne naravne lepote in kulturo, dizajn, jezik in tako dalje. Ampak katastrofe in politika, ne hvala. Dovolj je kratek pregled, ne pa 1-urna oddaja, potem pa raje ostanem pri risankah.
A me lahko kdo razjasni, zakaj bi se morali ukvarjati s takimi zadevami. Hočem popoln svet, kjer bi se vsak lahko ukvarjal s tistim, kar mu paše, sam s sabo in se mu ne bi bilo treba zanimati za politko, ker bi vse funkcioniralo? Kjer se ne bi treba bilo ubadati s financiranjem študija? Kjer bi bilo znanje samo sebi namen in vrednota in ne vedno sredstvo za cilj? Ker je pač zanimivo vedeti, ker je zanimivo brati? Kjer bi bilo znanje cenjeno. Ker danes ni. Preveč se govori o interaktivnosti in blablabla in kako je vse pomembejše od znanja. Ne strinjam se. Znanje je podlaga, ki jo rabimo. Potem je seveda potrebno še veliko več. Gromozansko več.
No, začela sem sicer pri Jemnu, vse je isto, kot recimo v Egiptu, tako predvidljivo, revolucija, upanje na bolje, ko je že na začetku jasno, da bo še slabše. Ptičja gripa, ki s planeta izbriše dve človeški duši je glavna novice in stokrat nevarnejša od normalne gripe, ki tudi kdaj pa kdaj koga kruto izbriše s planeta. In potem patetične srce parajoče zgodbe. In demonstracije in zahteve. Tako predvidljivo in dolgočasno. Ne morem tega gledati vsak dan. Že v resničnem življenju je tega dovolj.
Torej, ugasnite novice in prižgite risanko.