Cepki. Neizmerno vas ljubim. Ubranite me pred grozotami zunanjega sveta. Pred telefonirajocimi na busu, ki kricijo v telefon, da ga verjetno sploh ne bi rabili, ker jih sogovornik ze tako verjetno slisi. Hihitajoci se najstniki in tako dalje. Prosim, mir. Ljubim mir. Zato ljubim naravo in gore.
Ce v hribih srecam prevec ljudi, je to itak potem brezveze. Rajse ne hodite v hribi, res. Je nevarno pa tko.
Sprasujem se ce so pankovsko izgledajoci ljudje s psi na podzemni dejansko nasilno naravnani? Jaz bi rekla, da so verjetno rasisticno nagnjeni in precej anarhisticni. Moram precekirati (le z googlanjem seveda, nocem se spravljati v nevarnost). Nekdo pravi, da so bolj levicarski. Po mojem ne drzi, ampak poglejmo.
Mraz je. Ledeni, mrazi in zazira v kosti.
Zakaj ljudje ne morejo biti tiho niti v knjiznicah? Primazati. Nekomu. Takoj. Zdaj. Si mislis, in sklepetas z zobmi.
Te dragocene minute zjutraj preden se posvetis faksu. Ideje bi verjetno morale kar vreti z mene, a sem tako zaspana, da bom najprej za ogrevanje resila nekaj rutinskih vaj.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen