It totally describes how I feel. Nismo mogla spati danes. Vstala sem malo čez peto. (Sicer sem se učila. pa to niti ni pomembno, ker ne spremeni nič pri tem občutku.) Bilo je magično. Brez pretiravanja. Mislim, da so ravno taki majhne stvari vredne več kot vse ostalo. Notranji mir, zadovoljstvo in nekakšen smisel. Ravno začelo se je daniti. Bilo je precej temno. Še v enem oknu je gorela luč, čez čas še v drugem. Sonce je vzhajalo. Mirno je bilo. Piko na i je dodala pesem. Paradise. Piko na piko na i pa, ko sem ugasnila pesem, čivkanje ptic.
Ne veste kakšno dobro lego imam. S svojega okna na dve strani vidim skozi okna v sobe študentskih domov. Nisem ravno kakšen voyaeur, da ne bo pomote. Ampak je kot nekakšno gledališče. Nekdo se sklanja skozi okno in kadi. Drugi se uči. Bolje rečeno, večina jih sedi za pisalno mizo in se vermutlich uči. Nekdo pije čaj. Nekdo telefonira. Nekdo se ravno preoblači in v okno kaže rit. Spet drugi kopira. Zdaj pozimi se padajo snežni plazovi iz streh. Videla sem že naravnost spektakularne. Eden je padel na palico, ki signalizira plazove in to je pošteno vrglo v zrak. Enkrat je padel zraven otrok, ki so se nato razbežali v vse strani.
Danes je moj zadnji dan v domu. V mojem ljubljenem becirku. Melanholija pa to. Sovražim se seliti, najraje bi bila skozi na enem mestu. Že vsako potovanje me čisto razstresira, kaj šele selitev. Aja, pa vem, da mi zdaj kdo ne verjame.
Kakorkoli, osmi ostaja moja prva ljubezen, in verjamem, da se enkrat vrnem. V lep penthouse, če se bo zgodil čudež, drugače pa v kakšno fletno garsonjero. V čim višjem nadstropju. In ko bom v pokoju, bom stalno škilila okolico, poslušala melanholične pesmi, čivkanje ptič in vsak dan vstala pravočasno, da ujamem sončni vzhod.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen