Že ko izustim prvo besedo, ali najkasneje po treh stavkih me vsak vpraša od kod sem. Kot prvo mi gre vprašanje na živce že zato, ker avtomatično predpostavlja, da sem "tujec". Čeprav, glede na to, da trenutno živim na Dunaju, bi rekla, da sem iz Dunaja.
In da se izognem tihim očitkom, kako neasimilirana sem, vsakič poudarim, da še nisem tako dolgo na Dunaju. Da sem prišla, ko sem bila že krepko izven dobe, ki je optimalno za učenje jezika (mimogrede se s tem ne strinjam, da obstajajo optimalna leta za učenje jezika in je v tretjem desetletju življenja vse izgubljeno, ampak dobro, nekako moram opravičiti svoj naglas). In potem sledi stavek, da za te razmere še kar dobro govorim nemško. In uporabljam sofisticirane besede. In mi ni jasno zakaj je boljše, če govoriš bolj high besede. Saj se je v bistvu enako lahko ali težko naučiti bolj pogosto, ne tako "lepo" besedo, kot pa tisto, ki nam zveni "sofisticirano". Pač, odvisno kaj bereš, kaj poslušaš. In malo morda tudi od tega s kom govoriš.
Veliko lepši kompliment bi bil, če ne bi ljudje včasih preklapljali na knjižni pogovorni jezik, ko govorijo z mano. Saj, ker imam naglas še ne pomeni, da ne razumem narečij.
In drugič je vprašanje od kod sem težko. Lahko bi rekla Slovenija, in tudi rečem, ampak se nekako ne strinjam s tem. Slovenija je prevelik pojem. Toliko krajev, ki so mi tuji, toliko narečij, ki so mi tuji in nekatere le s težavo razumem. Zame je Slovenija le moja mala vas, trije sosednji hribi, Ljubljana in mesto, kjer sem hodila v šolo.
Gorenjska je že boljši pojem. Ampak koga tako podrobno sploh zanima? In če to rečem v nemščini, me bo verjetno vsak vprašal če znam jodlati.
Kakorkoli, vprašanje se mi že sicer zdi nepomembno. Kaj ti to sploh pove? In potem me vsak vpraša, zakaj sem prišla na Dunaj. Ja, zakaj si pa ti prišel? Saj bi lahko študiral tudi v Linzu, Celovcu ali pa Innsbrucku (itd.). Zakaj si pa ti tukaj, ha?
Toliko o gostoljubnosti do tujcev.
Keine Kommentare:
Kommentar veröffentlichen