Vlak

Govorjenje o prevoznih sredstvih me izredno dolgocasi. Na prvem mestu so motorji. Ne, tipi v leder-jaknah in na motorjih so mi vse prej kot hudi. Vseeno mi je, koliko konjskih moci ima motor-se vedno ostane motor, je neudoben. Bolj me zanima to, da ne mores poslusati muzike med voznjo, ali s pogovarjati s sopotnikom. In kaj ko je dez. Jok, brate odpade. Nikoli me ne spravite na motor.

Avtomobili. Ne razumem, kako je nek avto lahko lep. Kup pobarvane plocevine, pac. Ali kaj ti pomaga, ce gre 300 na uro, ce pa ponavadi itak vozis med 50 in 90? In res, vseeno mi je za vse audije, bmw-je in podobno. Ce ze moram izbrati najbolj kul avto bi izbrala ficota ali jugota. In ce bi si lahko privoscila, bi izbrala terenca.

O letalih ne bom, ker me rata strah, samo, da pomislim nanje. In niso nic manj dolgocasni.

Ampak eno prevozno sredstvo mi je zelo pri srcu. In se z veseljem pogovarjam o njem. Poslusam vas tudi, ce mi poveste, kaj o tehnichnih podatkih o lokomotivah in podobno. Toliko ur prezivetih na vlaku. Na toliko novih destinacij me je pripeljal. Toliko razlicnih vlakov. Od super udobnih, hitrih in modernih do pocasnih, s pokvarjenim gretjem pozimi in pokvarjeno klimo poleti. Od natrpanih do praznih. Od neskocno dolgocasnih voznjam, ki so se vlekle kot creva do nadvse zanimivih.

Spomnim se moje prve daljse od voznje na dopust, ko sem bila vsa evforicna in vozenj iz faksa domov, kjer sem iste poti ze navelicana. In rekordno dolge voznje na drug konec Evrope. Ure na zelezniskih postajah, ki jih zdaj ze poznam kot lastni zep. Neizogibljivi München, kjer se moras ustaviti na vsaki voznji proti severu. Postaja v Kranju, nocni vlak.

Belezke, kamor sem pisala vtise. Gledanje skozi okno. Premisljevanje. Vlak pomirja. Ustvarja in stopnjuje pricakovanja in veselje na nove jranj