Družba, quo vadis?

Lepo je kriviti kar povpreko. Zelo preprosto in enostvano. Lahko je nekoga označiti za pošast. Zelo udarno, senzacionlistično se sliši.
In ja, govorim o tistem streljanju v ameriški šoli, ki so ga polni vsi cajtngi. 
Poročanje je zelo enostransko, kar se krivca tiče. Pošast. Lejte, obsojam njegovo dejanje, zelo. In mislim, da je to pomembno, obsojati je treba dejanja ne oseb. Seveda, je to spet odvisno. Odvisno od tega, koliko zlih dejanj je oseba namenoma zagrešila itd. in okoliščin, ki so jo v to pognale. Ampak menim, da v tem primeru krivca ne smemo obsojati. In bodimo, večina ljudi bi v določenih okoliščinah, ko bi bili že razmeroma na tleh, dotoločeni, naredila kaj slabega. Tako je. Torej še enkrat, ne obsojajmo, dokler nam je še kokrtok z rožicami postlano. To je pač razmeroma lahko. Bodite veseli, dokler imate še kaj za izgubiti.
Kakor sem slišala je imel storilec avtizem. Namenoma ne pravim psihične motnje, ker je to pač le drugačnost, ki pač s preostalimi težko harmonira. (Preden me kdo napade, priznam, ne spoznam se, nisem psiholog ali kaj podobnega in ne spoznam se na avtizem itd. Ampak v tem zapisu gre za moralno stališče, torej bolj filozofska zadeušna).
Bil je izredno nadarjen, a iz družbe izredno izobčen. Ja, ni čudno, da se je zgodilo, kar se je zgodilo! Iz svoje nadarjenosti, mu tudi ni nič uspelo zgraditi. Morda po svoji krivdi, svoj delež pa (ni)so prispevali tisti, ki bi ga lahko podpirali, pa ga niso. V drugačnih okoliščinah bi iz njega postalo kaj drugega.
Kar hočem povedati je, da je kriva družba. Veste, če bi se ljudje dobro počutili, bi bilo zločinov manj. Ljudje zagrešijo zločin, ko jim gre slabo. Seveda, to je le en del zločincev. So tudi tisti, ki to naredijo iz pogoltnosti, ker pač lahko ali iz čiste zlobe. Vendar niso vsi taki.
Ampak, en občuten delež bi pa lahko komot zmanjšali.

Vsekakor sem mnenja, da ljudje preveč obsojamo in krivdo valimo na druge (zdaj govorim na splošno, ne več o tem specifičnem primeru). Sicer pa je ponavadi krivcev več.

Aja, a lahko popolnoma zastranim temo in pišem še o nečem? Znanec je prišel z dobrodelne odprave v Indiji. Super zanimivo! No, samo uganite, kaj so ga spraševali ljudje. Ne, niso ga spraševali, kakšne so bolnišnice tam, zdravstvo, ampak kako je bilo brez našega luksuza, kakšno je bilo stranišče itd.
In zadnjič sem imela priložnost videti 3D printer. In ja, ko sem z  navdušenjem razlagala o tem, me je nekdo prekinil s popolnoma nepomembnim vprašanjem. In na smrt dolgočasnim. Ej, ljudje božji!

In zakaj vsi tako radi govorijo o kuhanju? Kaj je tu tako posebnega? Pač, skuhaš, da ne umreš od lakote, a nekateri lahko o tem govorijo ure in ure. Zadnjič sem gledala neko oddajo, pa me je nekdo vprašal, če lahko prestavi ker je langweilig. Ok, daj. In je prestavil na kuharsko oddajo. A toj pa zej ful španend, a kva? Zadnjič, ko sem bila prisiljena kuhati, je bil rezultat, da ni bilo preveč zapečena le hrana, ampak tudi pol moje dlani.
In ja, moram zastraniti temo. Če ne prej, pa na koncu omeniti kaj neumestnega.