manifest obupanega wannabe-kuharja

Kuhanje sovražim iz dna srca. Včasih zažgem hrano, včasih roko in včasih malo manjka, da zažgem celo kuhinjo.
V vsakem primeru pa je hrana neužitna. (opomba: Upam,da mama tega ne bere, ker bom naslednjič dobila tri zamrzovalne torbe zrezkov za sabo. Ali pa bo kar sama  prišla sem in mi kuhala. Da ne bo pomote, zelo cenim to.) Kot danes, pred kratkim, ko sem jedla najbolj ogabne špagete z omako na svetu. In sedaj se sprašujem zakaj? Zakaj mi ne rata ena jed, ki bi bila vsaj približno dovolj ne-neokusna, da jo lahko pojem? Saj ne zahtevam preveč, ni treba da je okusna.
Poleg tega mi manjka idej. Nikoli ne vem, kaj naj skuham. Kaj sploh obstaja. Razen špagetov, lazanje, pice in čevapčičev.
Sprašujem se, zakaj ravno jaz ne znam kuhati. Saj, to zna vsak. Nepismeni. Ljudje, ki nikoli niso hodili v šolo. (Ja, vem da kuhanje nima veze s šolo.) Ni ti treba biti genij. Ali nevemkako spreten.
Po pravici povedano, vem, kaj je odgovor. Nimam niti malo motivacije za kuhanje, nobenega zanimanja. Po pravici povedano naravnost sovražim kuhanje. Celo pospravljanje premaga. Ne zanima me, kako lahko skuham hrano, da bo kar najbolj okusna, ampak samo to, kako to lahko opravim čim hitreje. In skoraj vse konča v mikrovalovki. Pica. Riba. In mere me nikoli ne zanimajo. Saj ne more biti tako slabo, si mislim. In vedno je.
Predlagam, da bi začeli ponujati brezplačne tečaje kuhanja, začenši s tem, kako ne zažgati kuhinje. Za popolne začetnike. Nekaj takega kot tečaji jezikov za analfabete. Mislim, da je tudi del pismenosti v tem, da znaš vsa opravila, vključno s kuhanjem.

(P.S.: Stanje obupa, kar se tiče kuhanja. Grem po kebab.)